Na letalo z dojenčkom – nasveti

Spodaj je nekaj nasvetov za vse tiste, ki se boste prvič odpravili na letalo z dojenčkom. In ne izpustite zaključne misli na koncu prispevka ! 🙂

Nakup letalske karte

Karte sva kupila preko agencije Bookingpoint.net. Cena letalskih kart ni bila veliko višja od tiste na spletni strani Momondo (kjer ponavadi brskam za ugodnimi cenami), za vsak slučaj sva plačala še riziko odpovedi. Sodelovala sem z Andrejo, ki je uredila tudi karto za našo malo popotnico, za katero sva plačala le dobrih 50€ (cena najine vozovnice je bila 750€). Pripadale so nam tri prtljage po 23kg in tri ročne prtljage. Andreja mi je bila ves čas na razpolago za vsa vprašanja glede vozička, kašic, leta… Uredila je tudi, da smo imeli na čezoceanskem letu košaro za spanje. Tudi v Kanadi sem se obrnila nanjo za pomoč pri vračanju nazaj domov. Skratka, priporočam sodelovanje! 🙂

Kaj vse vzeti s seboj na letalo?

Voziček – se je izkazal za super odločitev. Z nami je bil ves čas, pustila sva ga pred vstopom na letalo in ga dobila nazaj pri izkrcanju. Na začetku poti sva imela v Zagrebu težavo, saj nama ga najprej niso pustili imeti s seboj in so ga hoteli dati spodaj v letalo k ostali prtljagi (seveda za doplačilo). Šele, ko sva se uprla, so se premislili. Za nazaj, v Regini, pa še vprašali niso zanj :). Naš voziček je domov prišel cel, ko pa je en drug, na letu iz Kanade v Amsterdam, ostal brez enega kolesa. V Zagrebu pa nama vozička niso dali pri izstopu z letala, ampak nas je čakal z ostalo prtljago. Še dobro, da je bil cel! Videla sva tudi, da so eni šli na letalo z lupinco in košaro ter prav tako ni bilo nobenih težav.

Kašice – že doma sem jih spakirala v plastične vrečke, katere sem na pregeldu, dala ven iz torbe. V Kanadi so jih pregledali z neko posebno napravo.

Hladilno mazilo – sem ga vse čas imela v torbi, nisem ga spakirala v posebno vrečo

Oblačila, krpice, slinčki – odvisno od otroka, sama sem imela vsega preveč 🙂

Igrače – midva jih nisva imela veliko, saj je Ronja večinoma opazovala in zabavala ostale potnike

Plenice, robčke, previjalno podlogo – pač vse kar je potrebno 🙂

Voziček se je izkazal za odlično odločitev.

Previjanje

Na letališčih so večinoma previjalnice ali pa velike sobe za družine, kjer je umivalnik, previjalna deska, stranišče. Super je, ker je prostor za voziček in vso prtljago. V Edmontonu (Kanada) sem Ronjo preoblekla kar v vozičku (ker nisva takoj našla previjalnice), saj je bila deska za previjanje v ženskem stranišču zelo majhna in vsem na očeh (pri umivalniku). Na letalih pa je prostor za previjanje v stranišču, kjer je večinoma malo prostora, zato sem Ronjo že na sedežu slekla do bodija in s seboj vzela le plenico, mazilo in podlogo.

Previjalnica

Košara na letalu in pas za zapenjanje dojenčka

Košaro sva imela le na dveh letih – čezoceanskih, na tistih manjših pa ne. Za let v Kanado se je izkazala za odlično odločitev – zakaj? Preberite si tu . Na letu nazaj pa nisva bila najbolj zadovoljna z njo. Razlog je bil v tem, da je bilo letalo manjše, prav tako sedeži, naslonjala za roke pa nisva mogla podreti – Ronja se ni mogla čisto stegniti med pitjem in zato ni hotela zaspati. Poleg najine košare je bila zraven še ena. Težava je bila tudi ta, da smo bili  poleg stranišča in ker je bil to nočni let, so zaprli zastore na oknih in ugasnili luči. In tako je vedno, ko je kdo odšel na stranišče, osvetlilo Ronjo. Poleg tega se je ves čas menjala rdeča (zasedeno) in zelena (prosto stranišče) svetloba, saj je bil nad nami znak za zasedenost stranišča. Poleg vseh teh luči pa je svetila še modra luč, ko je kdo izmed potnikov potreboval stevardeso (ali pa se je pomotoma naslonil na gumb). Da vse potnike, ki so se sprehajali in klepetali pri stranišču (ker je bilo tam največ prostora), sploh ne omenjam. Skratka, na tem letu bi bilo lažje, če bi bili skriti nekje med sedeži, kjer ne bi bilo luči in manj sprehajalcev.

Ker dojenček nima svojega sedeža, sedi v naročju in je na mamo (očeta) privezan s pasom, katerega da stevardesa na začetku leta. Poleg pasu prinese tudi rešilni jopič.

Na letalu dobiš poseben pas, s katerim otroka pritrdiš na svoj varnostni pas.

Košara za dojenčka na letalu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KML – otrokom prijazna letalska družba?

Le zaradi možnosti košare in prijaznih zaposlenih. Zelo sem se veselila leta, saj sem na prejšnjih letih videla, da otroci (tudi dojenčki) dobijo različne igrače, posebne odeje… Naša popotnica pa je dobila slinček, za nazaj pa čisto nič.  Razočarana sem bila tudi na tem, da nismo dobili nogavic/copatkov, kateri bi prišli še posebej prav za hojo po letalu.

Slinček – darilo KLMja

Prednosti potovanja z otroki?

Velika prednost je, da ni potrebno čakati v vrsti, ves čas sva imela prioritetni bording. Nekje so naju celo klicali po zvočniku, da naj prideva na okence prej, kjer sva predhodno vse uredila za vkrcanje na letalo. Poleg tega pa je večina ljudi veliko bolj prijazna, kot bi bila sicer.

Bi še letela z dojenčkom?

Seveda, vendar bi bilo mogoče še lažje, če bi šli na pot še z mlajšim (naša Ronja je imela 7 mesecev) – nekaj mesecev star dojenček ne potrebuješ kašic ampak le mleko, poleg tega pa večino časa spi.

Izenačevanje pritiska

Kako dojenčki izenačijo pritisk? S tem, da požirajo – ali materino mleko, čaj, lahko imajo flaško, dudo. Na prvih letih, ko smo se zapeljali na pisto, sem Ronjo pristavila, da je pila. Vendar se je kasneje izkazalo, da četudi ni pila, je sama izenačevala pritisk (mogoče s požiranjem sline, momljanjem ali zehanjem).

»Jet lag« – časovna razlika

Kot mi odrasli, je tudi Ronja potrebovala par dni, da je premagala časovno razliko ter ujela dan in noč. Verjetno se nekaj ur časovne razlike ne bi poznalo, vendar smo bili v Kanadi kar 8 ur nazaj, zato je potrebovala kakšen dan več, da je ujela ritem.

Zaključek

Za nami je eno – mesečno potovanje, potovanje, ki je bilo tako zelo drugačno od prejšnjih. Večina staršev pravi, da z dojenčkom ne gre na pot, saj dojenček potrebuje svoj ritem, domače okolje, kašice, veliko spanja… Še, ko sem bila noseča, sem ves čas govorila, da otrok ne bo ovira pri potovanju, ko pa sem se odločala, ali bom kupila karto ali ne, pa sem bila le starš z razmišljanjem – kako bo s hranjenjem na poti? Kako bo s spanjem? Bo Ronja preživela let? (Več vprašanj je v prvem zapisu, ki si ga lahko preberete tu.) Največje vprašanje pa je bilo – se mi sploh ljubi na takšno pot? Je res vredno zamenjati cono udobja? Tudi mene je bilo strah,  na trenutke sem se počutila egoistično – zakaj more “ubogi otrok” v svet, zakaj ga “matram” po letalih in mu uničujem bioritem? Dragi starši, otrok se prilagodi – ko bo utrujen bo zaspal v vozičku ali pa na vaših rokah! Preživel bo! In če bo kdo neprespan, utrujen, napet boste to vi! Vendar ko bo poti konec in bo za vami potovanje boste zagotovo mnenja– vredno je bilo in še bomo šli 🙂 !

Komaj čakam, da gremo ponovno na pot!

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja