Pred nami je bila zelo dolga pot. Najprej vožnja do zagrebškega letališča, kjer sva imela manjšo težavo s prtljago. Ko sva kupovala karte, so nama rekli, da tudi za Ronjo pripada kovček z 23kg (čeprav sva za njeno karto plačala le simbolno vsoto 56€, za najine pa polno ceno 750€) in ena ročna prtljaga, na letališču pa so nama hoteli tretjo prtljago zaračunati. Po klicanju in spraševanju ostalega osebja, je zaposlena ugotovila, da se je zmotila in da morajo dodatno prtljago brezplačno pripisati na partnerja, na katerega je napisana tudi karta za dojenčico. Druga težava pa je bil voziček. Hoteli so ga dati spodaj kot prtljago  (seveda za doplačilo). A sva jim ponovno razložila, da sva se že prej pozanimala na letališču in so nama rekli, da imava lahko voziček s seboj. Po ponovnem klicanju, smo tudi to težavo rešili. Še dobro, da sva se uprla, saj bi v nasprotnem primeru ostala brez vozička in doplačala za prtljago. Voziček se je skozi celotno pot izkazal za zelo dobro odločitev, saj smo ga oddali, ko smo vstopili na letalo in ga dobili nazaj ob odhodu. Premikanje po letališču je bilo za vse lažje, poleg tega pa sem Ronjo lahko odložila vanj, ko mi je zaspala na rokah.

Pri pregledu ni bilo nobenih težav. Voziček sva mogla razstaviti in ga dati na trak, kašice sem že prej spakirala v plastično vrečko za tekočine, ostale stvari pa sem kar pustila v torbi (prazna steklenička, hladilno mazilo, žitne kašice…). Ker so videli dojenčka, niso čisto nič komplicirali. Ronja je bila tako zaspana, da je takoj, ko sem jo podojila, zaspala (še pred vzletom). Bala sva se, da bo imela težave z izenačevanjem pritiska – dojenček mora požirati, ko vzletamo oz. pristajamo, saj le na tak način izenačuje pritisk. Težav ni bilo, ne na tem, ne na ostalih letih. Največji strah, ki sem ga imela, je bil za mano.

Letalo iz Zagreba v Amsterdam je bilo manjše in ker sva nujno mogla zamenjati plenico, sva raje počakala (in upala, da vse ostane v plenici), da smo pristali in na letališču takoj poiskala previjalnico. Previjalnic je na amsterdamskem letališču kar nekaj, so dovolj velike, da notri zapelješ z vozičkom. V njih je tudi umivalnik, težava je le, da je previjalna deska zelo visoko.

Naslednje letalo je bilo veliko. Imela sva super sedeže s prostorom za košaro za dojenčka, katero so pritrdili na steno po vzletu. Košaro priporočam, vendar sem tudi tu imela težavo, ker je bila tako visoko (zgleda da sem premajhna za nizozemske standarde), da sem malčico zelo težko odložila vanjo, ne da bi se zbudila. Leteli smo 9 ur, ki pa so zelo hitro minile, mislim, da celo najhitreje od vseh mojih letov do sedaj. In kaj je delala malčica? Spala, se igrala, pojedla kosilo (kašico, katero smo imeli s seboj, prav tako njeno plastično žlico). Imela sva srečo, da letalo ni bilo polno in je bil sedež poleg naju prost, tako da se je Ronja lahko ulegla na sedež. Osebje je bilo zelo prijazno in so nama bili ves čas na razpolago. Kot darilo smo dobili tudi slinček, ki nas bo vedno spominjal na to prvo potovanje. Večji otroci so za igranje dobili tudi različne igrače. Žal KLM ne daje igrač namenjenim dojenčkom, kot sem videla na letih z ostalimi letalskimi družbami. Tudi »Welcome paketkov« nismo dobili (copatke, nogavice, maska, čepki za ušesa, zobna ščetka), čeprav bi kakšne copate na  devet urni vožnji res prav prišle.

Prispeli smo v Kanado, v mesto Calgary. Prvi vtis o Kanadčanih je bil, da so zelo prijazni, vljudni, komunikativni in nasmejani. Malčica je do sedaj vso vožnjo zelo dobro prenašala, tudi časovni zamik trenutno še ni bil takšen problem. Prevzeli smo prtljago in se odpravili na terminal za notranje lete, kjer smo čakali štiri ure za let v Regino. Čutila sva utrujenost, prav tako malčica, ki je spala v vozičku, vendar so jo luči in ves kraval na letališču vedno bolj motila. Na zadnjem letu je zaspala. Če bi prej vedela, da bo zadnje čakanje na let tako naporno, bi prespali v Calgaryu in naslednji dan odleteli v Regino. Bilo bi lažje, saj smo bili na poti skoraj 24 ur. Ronja je doma (pri Donovi sestri) takoj zaspala in spala celo noč. Potrebovala je en dan, da je prišla k sebi in v nov ritem. Super punca :).

Imeli smo tudi veliko srečo pri vseh izstopih in vstopih na letalo, saj so bila vsa letala parkirana čisto pri vratih (samo skozi hodnik smo se mogli sprehoditi) in tako nismo imeli sitnosti z oblačenjem in slačenjem bunde v primeru vožnje z avtobusom do terminala. Vem tudi, da bom za nazaj nesla v ročni prtljagi veliko manj stvari, saj jih več kot polovico nisem potrebovala (kar sem vedela…ampak kaj pa če….:))

Prvo potovanje v novo državo je za nami. Super ponosna sem na svojo punco, ki je vso pot zelo lepo prenesla. Sedaj bomo potrebovali par dni, da se navadimo. Nekaj malega smo že raziskali mesto in videli, da je država čisto drugačna od naše…več pa v naslednjem zapisu;).