Ko sem bila otrok, nismo veliko potovali. Počitnice smo preživljali na slovenski in hrvaški obali oz. se podili po travnikih v bližini doma, plezali na drevesa in se igrali med dvema ognjema. Mama naju je, z mlajšim bratom, večkrat odpeljala na Brnik, kjer sem z zanimanjem in spoštovanjem opazovala velika letala in sanjala, da bi tudi sama kdaj letela z njimi. Prvič sem sedla na letalo pri 19-ih letih. Odšli smo na 10-dnevno raziskovanje Tunizije, ki je bilo v celoti organizirano. Zmotilo me je, da bi rada na kakšnem zanimivem kraju ostala dlje, kot je bilo predvideno ali obratno. Kljub temu pa sem bila zelo navdušena (še posebej, kadar sem brez spremstva vodiča, zavila v kakšno neznano ulico) nad novo kulturo, nad svetom, ki sem ga poznala le iz knjig. Čez leto dni sem dobila priložnost, da odidem v Indijo. Usoda pa je hotela tako, da prvotna sopotnica ni šla z mano, ampak sem novo našla na popotniškem forumu. S tem pa so se moja potovanja, v pravem pomenu besede, začela. Odkrila sem svobodo, brez omejitev, saj lahko na potovanju grem kamor hočem in ostanem tam, kolikor časa želim (brez da se mi ves čas nekam mudi). Zaljubila sem se v raziskovanje novih jedi, drugačnih ljudi, pisanih tržnic, znamenitosti, različnih vonjev, narave. Odkrila sem, da so potovanja tista, ki mi “polnijo baterije” in brez česar si ne predstavljam življenja. V začetku sem sopotnike menjala, nato pa sem našla življenjskega in popotniškega partnerja Dona, s podobnimi cilji (ali pa se le tako močno prilagaja:) ) kot jih imam sama. Pridružila pa se nama je še najina razbojnica Ronja, ki tudi postaja mala popotnica. Torej Natašine popotniške skrivnosti, nisem samo jaz, ampak vsi trije 🙂 .