OMAN IN ZDRUŽENI ARABSKI EMIRATI (ZAE)

Državi, nad katerimi sem bila navdušena. Dubaj in Abu Dhabi sta me očarala z modernimi zgradbami, Oman pa je name naredil še poseben vtis. Čudovita in varna država s samotnimi plažami, oazami, trdnjavami in z bogato zgodovino. Prijazni domačini, odlična hrana, pisane tržnice in eksotične živali.

Oman in ZAE nista bili državi, ki bi bili na mojem »must see« seznamu držav, a sta me (predvsem Oman) s svojo prijaznostjo, naravo in varnostjo popolnoma očarala.

LETALSKA KARTA

Ker je bila letalska karta iz Ljubljane do Muscata predraga (več kot 600€), sva se s partnerjem odločila, da se raje odpeljeva do Abu Dhabija oz. Dubaja, kjer bova najela avto in se od tam odpravila proti Omanu. Cena letalske karte do Dubaja (Ljubljana – Beograd – Abu Dhabi in nato z njihovim avtobusom do Dubaja) je bila 360€. Letela sva z Air Serbia. Karte so lahko tudi cenejše (okoli 200€), vendar sva bila vezana na točen datum in tako nisva mogla ceno karte prilagajati najinemu potovanju.

NAJEM AVTOMOBILA

Na letališču v Abu Dhabiju sva najela avto znamke Duster Dacia (ni bil 4×4 pogon). Cena najema avtomobila za 10 dni je bila 450€. Doplačati sva morala še vstop v Oman (90€) in kavcijo za avto v znesku malo manj kot 250€.

ČAS OBISKA IN POVPREČNA TEMPERATURA

Čas obiska: 19.3. – 2.4. 2016

Dnevna temperatura: od 30-40 stopinj, suha vročina.

ABU DHABI – AL AIN

Abu Dhabi je glavno mesto ZAE in je eno najmodernejših mest na svetu, je upravno ter poslovno središče države. Je zelo zeleno mesto, z različnimi parki in vodnimi fontanami, z modernimi stolpnicami in hoteli. Mesto se ponaša z veliko zalogo nafte, je najbogatejše mesto na svetu, v njem je sedež vlade in predsednika ZAE.

Sheikh Zayed Grand mošeja je ena izmed največjih mošej na svetu, ki sprejme tudi do 40.000 vernikov. Mošeja je zgrajena iz belega marmorja, ima 82 kupol in več kot 1000 stebrov. Pred glavnim molitvenim prostorom je »garden room«, ki se ponaša s stenami na katerih so rože iz različnih kamnov iz vseh koncev sveta. V notranjosti molitvene sobane je ročno tkana preproga, katero so stkale ženske iz Irana. Tkana je v enem kosu, na njej pa so tudi izbočene črte v ravnih linijah za pomoč slepim vernikom (da vedo kam se morajo postaviti ob molitvi). Midva sva se udeležila brezplačnega vodenega ogleda, ki je le nekajkrat na dan – priporočam! Ob mošeji (še vedno v istem kompleksu) je tudi pokopališče šejka, ki je dal zgraditi mošejo in kjer 24 ur na dan berejo zapise iz korana. Mošejo sva si ogledala tudi v večernih urah (ko sva se vračala iz Omana), ko je blestela v nočni svetlobi – če je možno, si tudi sami oglejte mošejo čez dan in tudi ponoči – težko se boste odločili, kdaj je lepša.

Zelo znan je tudi luksuzni hotel Emirates palace, pred katerim so čudovite vodne fontane. Vanj lahko vstopite, tudi če nimate rezervacije sobe. Ves je v zlatu, na stenah visijo velike slike šejkov. V kavarni boste zapazili same bogataše, ki tu uživajo v vsem svojem bogastvu.

Zvečer sva prišla v uro in pol oddaljeno mesto Al Ain, kjer sva prespala v hotelu, katerega sva rezervirala že doma (hotel One to one hotel, Ain Al Faida). Hotel je malo izven centra mesta, soba je bila prijetna in čista, cena nočitve za dve osebi je bila 70€ (bila je najcenejša soba, katero sva našla preko spleta).

AL AIN-WADI GHUL

Al Ain je zeleno mesto, pravijo mu tudi oaza ZAE. Za mesto je značilen kamelji market, kamor hodijo bogati Arabci kupovati kamele. Izbira je vsekakor velika, poleg kamel pa prodajajo tudi koze in ovce. Je ena izmed top znamenitosti mesta.

ZOO Al Ain – zelo lep ZOO, s prostornimi ogradami. Navdušena sva bila tudi nad ogromno savano v kateri se prosto sprehajajo žirafe, antilope, zebre, nosorogi. Vrt je vsekakor vreden ogleda in je idealen za pobeg pred vročim soncem.

Mejo sva prečkala malo izven mesta Al Ain. Na meji sva mogla pokazati vse dokumente, ki sva jih dobila pri najemu avta (registracijo, mednarodno vozniško dovoljenje – ga dobite v Sloveniji in stane okoli 30€, potrdilo o plačilu za vstop z avtom v Oman), nato pa sva mogla plačati še za izstop iz države (16€). V Omanu sva mogla plačati za desetdnevno vizo 10 rialov oz. 23€ (za dve osebi). Odpeljala sva še na hitri pregled avtomobila in že sva bila v Omanu.

Ceste so super, urejene, brez lukenj, vsepovsod pa so radarji, tako da se je potrebno omejitev držati. Je pa res, da domačini vozijo hitreje in da sva kasneje izvedela, da se lahko v mejah omejitev vozi 20 km več kot je predpisano.

Pot sva nadaljevala proti vznožju najvišje gore Omana. Prenočila sva v Wadi Ghulu. »Wadi« pomeni oaza, z vodo ali brez nje, nekatere so poseljene ali pa čisto divje. Tako da nikoli nisva vedela, kaj točno naju bo čakalo, ko sva sledila tabli Wadi (no razen za tiste, za katere sva že prej prebrala, kakšne so).

Spala sva v oazi ob vznožju zapuščene vasice, kar sva ugotovila šele zjutraj, saj naju je, preden sva našla prostor za prvo taborjenje, že ujela tema.

JEBEL SHAMS – BAHLA – JABRIN – NIZWA – AL WADI MAUIDEN

Jebel Shams »sončeva gora« je najvišji vrh Omana (3009m. Do vrha se lahko dopeljete z avtom (ni nujno, da je 4×4 pogon, vendar je zelo priporočljivo). Midva sva z najinim Dusterjem vijugala najprej po asfaltu, nato pa po makadamskih poteh. Na določenih delih je bila cesta res nevarna (ozka, luknjasta, s skalami čisto ob cesti), bala sva se tudi, da nama ne bi spodrsavalo; zagotovo pa z navadnim mestnim avtomobilom ne bi mogla do vrha. Možnost je tudi, da se iz vrha gore spustite na obalo, a sva se midva raje obrnila in šla po isti poti nazaj (prebrala sva, da je obalna pot še težje prevozna). Sva se pa na vrhu ustavila pri velikem kanjonu in se sprehodila ob robu velikega kanjona Wadi an Nakhal do zapuščene vasice As Sab. Za celotno pot sva potrebovala 3 ure (zmerna hoja). Poti je bila markirana, tako da ni bilo bojazni, da bi se zgubila, prav tako pa ni preveč strma in je primerna tudi za ne preveč vešče pohodnike.

Bahla je mesto, v kateri stoji trdnjava, ki je pod UNESCO zaščito. Mesto slovi po lončarski obrti in po legendah o zlih duhovih (džinih), ki naj bi bivali tu. V Omanu je vse skupaj več kot 500 trdnjav, gradov in stolpov, saj je država z zelo bogato zgodovino.

Jabrin je malo mestece, v katerem se morate vstaviti. Priporočava ogled gradu, ki predstavlja višek omanske arhitekture.

Nizwa je eno od najstarejših mest in je bivša prestolnica države, imenovana tudi biser islama. Zelo znano je obzidje, trdnjava, ki je včasih služila kot obramba trgovskih poti v notranjost dežele in za katerim se skriva velika jutranjo – dopoldanska tržnica z zelenjavo, sadjem, začimbami, mesom, ribami ter lončenimi izdelki, ki so značilni za to mesto. Poleg tega pa je mest idealno za nakup spominkov – torej lončenih posod, nožev, svetilk, srebrnega nakita, začimb…

Spala sva ob vznožju gore Jebel Aghkadar, v Wadi Mauiden-u. Wadi je bil brez vode, neposeljen, zato ni bilo težav najti malo skrit prostor za postavitev šotora.

JEBEL AGHKDAR-RAS MARKAZ BEACH

V dolini gore Jebel Aghkadar imajo »check point«, kjer kontrolirajo, da imajo avtomobili, ki želijo na goro, 4×4 pogon. Midva ga nisva imela, zato sva v dolini najela avto z voznikom (80€) in se z njim odpeljala do vrha. Gre za ogromno, na določenih mestih, tudi poseljeno planoto. Značilnost planote so zelene terase, do katerih vodi pot mimo poseljenih vasic. Najem voznika se je izkazal za zelo dobro odločitev, saj naju je voznik pustil na začetku prve vasi in naju pobral na koncu tretje vasi (verjetno bi se v nasprotnem primeru mogla vračati po isti poti nazaj). Pot vodi mimo hiš z različno obarvanimi vrati, mimo teras in sadovnjakov. Na terasah gojijo zelenjavo ter vrtnice kot sestavino za različne parfume. Poleg tega pa je bilo tudi polno dreves, na katerih v sezoni rastejo granatna jabolka. Odpeljali smo se tudi do zapuščene vasice, do katere se lahko tudi sprehodite. Najin voznik naju je pogostil tudi s pravo omansko kavo – ki je blaga in ki ima dodan žafran. Poleg tega pa nama je prinesel še kot nekakšne palačinke z medom – tudi njihova tradicionalna hrana.

Od tu sva se odpeljala proti najbolj južnem delu najinega potovanja – mestu Ras Madrakah. Razlog za obisk tega mesta je bil, da bi si ogledala staro zapuščeno nasedlo ladjo na obali. Ker naju je prej ujela tema, sva se ustavila na plaži Ras Markaz, kjer sva si skuhala večerjo in prespala kar v avtu (plaža ni bila čista, poleg tega pa so celo noč mimo naju vozili ribiči).

RAS MADRAKAH-WAHIBA-RAS AL JINZ-SUR

Zjutraj sva se podala na lov za ladjo. Žal pa so nama domačini povedali, da jo je vlada umaknila in da je ni več možno videti. Tolažila sva se s tem, da sva si tako vsaj ogledala prijetne in ne-turistične ribiške vasice in različne samotne plaže.

Odpeljala sva se po obalni poti nazaj proti severu države. Pokrajina je bila pusta, na vsake toliko časa sva videla koze, kamele in osle, ki so se pasli na rastlinju. Peljala sva se tudi mimo puščave Wahiba. Noro je bilo občudovati sipine, ki se razprostirajo na 15.000 km in ki se dvigajo tudi 200 m nad okolico. Možnost je tudi, da prespite v katerem od kampov in se podate na jahanje kamel. Midva sva to izkušnjo izpustila, saj sva jo že doživela na prejšnjih potovanjih in sva raje nadaljevala pot naprej.

Ras al Jinz je mesto znano po želvah – preko 20.000 morskih želv celotno leto izlega jajca na peščeno obalo, odlagališča so zaščitena – so pod okriljem raziskovalnega centra, kjer sva tudi rezervirala turo za jutranji ogled želv. Poleg »uradnega« ogleda pa vam ogled za malo nižjo ceno ponujajo tudi domačini (ki pa ne delajo vedno v dobrobit želv). Žal pa v času najinega obiska ni bila sezona za ogled teh eksotičnih živali, zato sva kljub zgodnji uri (na plažo smo odšli ob 5. zjutraj) ostala praznih rok – videli smo le velike luknje v pesku, med njimi pa le eno svežo sled iz današnje noči – tudi edina želva se je že vrnila nazaj v morje.

Sur je prijetno pristaniško mesto, z dvema trdnjavama na vhodu in s tradicijo izdelovanja »dhow-ov« – arabska plovila z jadri, za katere je značilno, da so jih gradili, ne da bi uporabljali žeblje. Platnice in rebra so zašili skupaj, najbrž z vlakni iz kokosovega oreha. Šive so zadelali iz papirju podobnim lubjem melalevke (čajevca). Mesto naj bi bilo domovanje legendarnega pomorščaka Sinbada in je že v 6. stoletju postalo izjemno pomembno trgovsko središče. Mesto je prijetno, spokojno in z neko posebno energijo – domačini in turisti so se zbrali ob obali, kjer so igrali nogomet, se sprehajali in posedali na betonskem zidu. Mesto vsekakor priporočam za krajši postanek.

WADI BANI KHALID-WADI TIWI

Wadi Bani Khalid je oaza s tekočo vodo, v kateri se je možno tudi kopati in imeti piknik. Voda je čista, sploh na predelu med sotesko. Midva sva se sprehodila do kilometer oddaljene Muqal jame, ki pa ni bila nič posebnega (v njo nisva mogla, saj je bila premajhna), sva pa uživala na sprehodu po skalah, pri prečkanju vode in hlajenju v senci. Gre za zelo turističen kraj.

Wadi Tiwi je prav tako oaza s tekočo vodo, v kateri sva prespala. Šotor sva postavila ob vodi, kjer sva se najprej kopala, nato pa skuhala večerjo in uživala v miru in zvezdah. Za naju je bil to najlepši prostor za spanje. Wadi ni bil tako zelo turističen (vsaj ne s strani tujih turistov), bilo pa je kar nekaj domačinov, ki so se kopali in se družili ob vodi.

WADI SHAB-BIMMAH-MUSCAT

Wadi Shab je še ena oaza s tekočo vodo. Po oazi se je možno peljati tudi s plovilom – v času najinega obiska ni bilo druge možnosti priti v notranjost oaze, kot se peljati s čolnom. Sva pa videla flaminga, ki naj bi jih bilo ob omanski obali veliko (verjetno v času najinega obiska ni bilo sezone, zato sva videla le enega). Wadi priporočam za krajši izlet.

Bimmah sinkhole je kotanja z vodo, ki jo najdemo v Hawiyat Najm parku. Je zelo znana turistična atrakcija, v vodi se je možno tudi kopati. Je čudovite modre barve in vsekakor vredna ogleda.

Popoldne sva se pripeljala v Muscat. Muscat je glavno mesto države, ima več predelov, star in turistično najbolj obiskani pa je obalni del – Mutrah, v katerem stoji tudi znana sultanova palača, katero sva si lahko ogledala le od zunaj. Poleg tega pa je tu svetovno znan souk (tržnica) z dišavami, začimbami, tekstilom, rokodelskimi izdelki, izdelki iz zlata, kadila, izdelki iz sandalovine, tradicionalni noži. Mesto je idealno za nakupovanje, sprehajanje in »polnjenje baterij«.

Zvečer sva si ogledala še zelo znano mošejo sultana Qaboosa, ki je bila včasih ena izmed največjih na svetu. Vstop vanjo za turiste je mogoč le od 8-11 ure, zato sva se zvečer usedla pred njo in uživala v barvah zahajajočega sonca.

Blizu mošeje sva našla prijeten in poceni hotel Al Reef hotel suites (40€ na noč), kjer sva se stuširala in naspala. Še prej pa sva se sprehodila in našla picerijo, kjer sva preizkusila omansko pico.

MUSCAT – SAWADI – MALADDAH

Še nekaj besed o mošeji. Zgradil jo je sultan Qaboos in je bila včasih največja na tem delu sveta (dokler niso v Abu Dhabiju zgradili še večjo). Mošeja je zelo lepa, prav tako v belih barvah in s preprogo iz enega kosa, s čudovitimi detajli, lestenci.

Pot sva nadaljevala proti mestu Sawadi, hotelu, kjer naj bi bilo možno rezervirati turo na zelo znane Damanayat otoke. Žal pa je bil hotel zaprt do sredine meseca aprila, zato so naju napotili v 30 km oddaljeno mesto Maladdah, prav tako v hotel, v potapljaški center Oman Sail Dive Centre, kjer sva za celodnevno turo plačala 60€ na osebo.

Ker je imel hotel predraga prenočišča za najin žep, sva se najprej odpeljala do bližnje obale, kjer sva hotela postaviti šotor, a ni bilo nikjer čistega in mirnega prostora za spanje. Zato sva nato pot nadaljevala do bližnjega Gulf sand motela v mestu Musanah (40€ soba). Sobe so bile kar v hišicah v velikem kompleksu, žal pa niso bile najbolj čiste.

MALADDAH-DAMANAYAT ISLAND-WADI AL MAAWIL

Otočje Damanayat je naravni rezervat, ki leži 18km od omanske obale. Sestavljen je iz 9 otočkov, okoli katerih so grebeni, ki nudijo zavetišče želvam, morskim psom, morenam, različnim vrstam rib. V vodi je bilo tudi polno meduz, ki pa načeloma niso zelo nevarne. Tu se lahko potapljate (je okoli 22 poznanih potapljaških prizorišč), je pa tudi super prostor za snorklanje. Midva sva videla kar nekaj eksotičnih živali, med njimi tudi stingray-a (morski bič), ki spada med strupene skate in ki lahko s svojim repom rani svoje žrtve ali lahko celo preluknja dno čolna. Izlet kljub visoki ceni toplo priporočam.

Spala sva v šotoru, malo umaknjena od glavne ceste, v bližini mesta Nahhal. Oman je glede kampiranja res varna in enostavna destinacija. Kjerkoli lahko postavite šotor, (seveda v naravi in ne v mestnem parku), saj ni posebnih prostorov ta kampiranje. Domačini se že na daleč večinoma izognejo šotoru, tako da sva vedno imela mir, prav tako nisva čutila nobene ogroženosti (eno noč sva celo pozabila zapreti avtomobilska stekla in je bilo čisto vse kot sva pustila– kar za našo državo žal ne bi mogla trditi).

NAHHAL-RUSTAQ-WADI BANI AUF-JEBEL AGHKADAR

Nahhal je mesto znano po trdnjavi, ki ima veliko tematskih sob – knjižnica, otroška soba, kuhinja…z veliko razstavljenimi predmeti – različne lončene posode, topovi, nakit…vse zelo dobro ohranjeno. Trdnjava leži v oazi med palmami in je bila zame ena lepših, kar sva jih videla. Obiskala sva jo zgodaj zjutraj, ko ni bilo še nobenega obiskovalca in sva jo tako imela le zase.

V mestu Rustaq najdemo enega izmed najvišjih gradov v deželi. Skozenj poteka tudi falaj (kanal) za oskrbovanje mesta s pitno vodo. Grad prav tako stoji v oazi, od koder je prečudovit razgled na mesto, palme, hribe.

Wadi Bani Auf je soteska, ki sva jo celotno pot iskala in jo na koncu le našla (zaman sva jo iskala s pomočjo GPS-a). Oaza je čisto divja, z avtomobilom sva se vozila po strugi reke, nekajkrat sva prečkala tudi vodo in se izogibala večjim kamnom na cesti. Možnost je, da se po tej soteski podate na goro Jebel Shams (vendar za to potrebujete 4×4 pogon avtomobila).

Ponovno sva spala v nama znani lokaciji – v oazi Mauiden, pod goro Jebel Aghkadar. Ker sva bila tokrat zgodnejša, sva se po oazi tudi sprehodila. Žal tudi sedaj ni bilo nič vode, sva pa srečala pastirje koz, katere so z glasnimi žvižgi klicali domov pred mrakom.

ABU DHABI

Prečkala sva mejo in se odpeljala nazaj v Abu Dhabi, kjer sva si ogledala največjo mošejo še v večernih barvah. Odpeljala sva se tudi do trgovskih centrov, ki pa so odprti do polnoči (domačini nakupujejo, ko se sonce skrije in se ozračje ohladi). Našla sva Ikeo, kjer sva si privoščila hod dog in sladoled (za pol evra) in prenočila kar v avtu (kar je načeloma tu prepovedano). Zjutraj sva vrnila avto na letališče in se od tam odpeljala z busom v Dubaj. Karte za avtobus nisva dodatno kupila, saj sva se odpeljala z avtobusom letalske družbe Etihad. Vožnja je bila všteta še v ceno letalske karte, pokazati sva mogla le odrezek letalske karte.

DUBAJ

V Dubaju naju za prenočišče ni skrbelo, saj sva spala pri kolegih. Dopoldne sva si ogledala glavne znamenitosti mesta, do katerih sva lahko prišla z metrojem (nahrbtnika sva pustila v trgovskem centru, v loži za hrambo prtljage, cena hrambe za dva nahrbtnika je bila 40€), popoldne pa sva ogled nadaljevala s kolegi.

Mesto Dubaj je znano kot mesto trgovcev. V mestu se lahko sprehodite po novem, modernem svetu, prav tako pa se lahko podate po starem delu, kjer je polno priseljencev iz malo manj razvitih delov sveta (med njimi na veliko prevladujejo Indijci). Priporočam ogled muzeja v trdnjavi Al Fahidi, kjer si lahko ogledate življenje in spreminjanje mesta skozi leta. Muzej stoji v predelu Creek, v starem delu mesta, ki leži ob zalivu, po katerem plujejo vodni taksiji ali »abrami«. Z njimi se je možnost odpeljati iz enega brega na drug, med souki v Deiri ter Bur Dubai strani. Tu naj bi mesto Dubaj tudi nastalo. Zelo znan je souk zlata in zlatega nakita, ki je največji na svetu. Poleg zlata pa lahko tam kupite začimbe, tekstil,….

Jumeriah – moderni predel Dubaja. Peljali smo se mimo znane in največje v mestu – Jumeirah mošeje. Tu stoji tudi najvišja stavba na svetu Burj Khalifa, ki je visoka kar 828m. Vstop nanjo stane 35€. Stoji zraven znanega trgovskega centra The Dubai mall, do katerega je možno priti z metrojem. Posebnost je, da so hodniki, ki vodijo od postaje metroja in do vhoda v trgovski center tako dolgi, kot je visoka najvišja stavba. Je pa v teh hodnikih tudi tekoči trak, da pot poteka hitreje in lažje (sploh če s seboj nosiš težka nahrbtnika, tako kot midva). V trgovskih centrih pa poleg trgovin najdete tudi igralnice za otroke, smučišče, drsališče, akvarij – torej ni funkcija samo nakupovanje, ampak tudi za preživljanje prostega časa in za pobeg pred vročino, saj so vsi klimatizirani.

Burj Al Arab je najbolj znan hotel na svetu, v obliki jadra. Osnovna večerja v hotelu stane okoli 150€, do njega pa lahko pridejo le tisti, ki koristijo njegove usluge, vsi ostali pa se moramo zadovoljiti s pogledom od daleč.

Dubajske Benetke – preplet kanalov po katerih se lahko vozite s čolni. Ob kanalih so tudi različne restavracije, lokali, trgovine…

Odpeljali smo se še do dela »palma«, ki pa je veličasten le iz zraka, ko pa si na njem, pa nimaš občutka o tej mogočnosti. Vozili smo se mimo dragih in razkošnih stanovanj, do konca predela »palme«, kjer stoji znan hotel Atlantis, v katerem nočitev stane več sto evrov in ki ima sobe tudi pod vodo – spalnica je kot nekakšen akvarij.

Torej je za nama ponovno noro potovanje, malo drugačno od prejšnjih. Priporočam, da državi čim prej raziščete tudi sami :).