Najlažje pakiram za več tedensko potovanje po Aziji. Nekaj kratkih majic, katere bom lahko ob koncu potovanja vrgla stran, ene dolge hlače, katere imam oblečene na poti do destinacije, kratke hlače, pulover, nekaj nogavic in perila, osnovna kozmetika, zdravila, brisača, kopalke, tevice, natikači in treking čevlji, v katerih sem obuta na letališču in še par malenkosti. To je to, drugega ne potrebujem. Vse skupaj tehta okoli 8kg. Ostale stvari sproti kupim, sploh hlače, saj so poceni, poleg tega pa se v »alibaba« hlačah odlično počutim.

Današnje pakiranje pa je bil pravi izziv. Prvi je bil na vrsti Don, nato sem spakirala stvari za malčico. Najprej sem se ukvarjala z velikostjo oblek. Ji bo številka, ki jo nosi sedaj, prav tudi še en mesec? Glede na vsakomesečna merjenja pri pediatru zraste na mesec 3 cm, kar še paše v zdajšnjo številko. Torej prva kljukica. Ne gremo v toplo Azijo, ampak v Kanado, kjer bo hladneje, kot je sedaj pri nas, zato sem spakirala še zimskega pajaca pa tople hlačke in majice, tudi bundo. Ker pa bi bila bunda malo prevroča za pot, bomo s seboj vzeli še spomladansko jakno. Joj, še dobro, da je to vse tako mini. Pa seveda gora krpic, bodijev, slinčkov, paket plenic, brisača, robčki, stvari za osebno higieno, kašice, odeja, zdravila in milijon drobnarij (bolje, da ne naštejem vseh). Če pogledam njen kovček, je videti, kot da gremo nekam sredi džungle, kjer ni nobene civilizacije:).

Spakirala sem tudi previjalno torbo, ki kar poka po šivih. Pet slinčkov, štiri majice, trije bodiji, sedem plenic, žabice, hlače, steklenička, kašice, filter čaji, sedem krpic, toplejša kapica, igračke. Hmmm, mogoče je res vsega preveč, ampak »ziher je ziher«:). Odločila sva se, da bova s seboj peljala tudi svoj voziček zaradi lažjega transporta po letališču. Upam, da ne bo prevelik (je tisti, s katerim se sprehajamo doma) in da ga bodo lahko brezplačno pospravili pri vhodu na letalo. Poleg previjalne torbe bova imela s seboj še dva nahrbtnika za najine (in še večino njenih stvari) ter za vso elektroniko.

Moje pakiranje je prišlo na vrsto zadnje. Mislim, da ni bilo ravno zelo drugačno od tistega za v Azijo, saj je prostora v kovčku bolj malo in saj veste, »bacpackerji« in mame, ne potrebujemo toliko različnih obleke za vse priložnosti – trenirka je zakon:).

Spakirani smo, potne liste in vizo imamo. Trije kovčki po 23kg (oz. malo manj) so pripravljeni za na pot. Tudi »tisto« vznemirjenje « se že čuti….še nekaj ur in prvo potovanje v troje se bo pričelo:)