Taman Negara – najstarejši deževni gozd na svetu (članek objavljen v reviji Svet in ljudje, januar-februar 2016)

Višek najinega potovanja po Maleziji in Singapurju je bil treking v najstarejši deževni gozd na svetu – v Taman Negaro. Do vstopnega mesta v džunglo, Kuala Tahan-a, sva se pripeljala z lokalnim avtobusom iz mesta Jerantut, ki je dobre tri ure oddaljen iz Kuala Lumpurja. Ker sva v Jerantut-u ujela prvi avtobus, sva v Kuala Tahan prišla zgodaj zjutraj in se tako na treking odpravila še isti dan. Pri agenciji sem si izposodila še manjši nahrbtnik, v katerega sem spravila hrano, spalno vrečo, blazino in vodo (vsakemu je pripadalo 4,5 l vode za dva dni). V ceno 50 evrov je bilo vključeno vse zgoraj našteto, poleg tega pa še lokalni vodnik, brez katerega bi se izgubili ter vstopnina v park, ki je stala 1 MYR (0,20 evrov). Najina skupina je štela devet ljudi, štiri Portugalce, eno Nemko, Angležinjo in Nizozemca in naju, dva Slovenca.   

Vožnja po blatni reki.

Vožnja po blatni reki.

 

 

 

 

 

 

Najprej smo se s čolnom odpeljali na sosednji breg, kjer so nas popisali, prav tako stvari, ki smo jih imeli s sabo. Ponovno smo odšli do čolna in se odpeljali po rjavi blatni reki do 30 minut oddaljenih visečih mostov, ki se razprostirajo med velikimi ter močnimi drevesi. Mostovi visijo 40 metrov nad tlemi, med hojo se ves čas majejo, posebnost so tudi viseče stopnice, ki jih povezujejo in ki so prav tako majave.

_DSC9106-001

Viseči mostovi

Mostovi so viseli 40 m nad tlemi.

Mostovi so viseli 40 m nad tlemi.

 

 

 

 

 

 

Vožnjo smo nato nadaljevali do uro oddaljenega mesta, kjer smo začeli našo pot. Vodnik je za začetek povedal, da nas čaka 16 kilometrov dolga pot, ki jo bomo prehodili v dveh dneh. Verjetno si mislite – kaj pa je to 16-kilometrska pot? V normalnih pogojih jo prehodiš v nekaj urah. Res je, vendar je džungelsko podnebje malo drugačno od tega, katerega mi poznamo. Je vroče, z veliko vlage, poleg tega je na poti polno ovir (od podrtih dreves, globokih potokov, do drsečih poti) in zato je pot veliko težja in napornejša.

Zagledali smo premikajočo vejico. Ko smo bolje pogledali, smo videli, da je to pijavka. Vedela sem, da pijavke najdemo v deževnih gozdovih, vendar jih še nikoli nisem videla, čeprav sem nekaj deževnih gozdov v preteklosti že obiskala. Kaj kmalu sem ugotovila, da so pijavke zelo nadležne živali, ki so ves čas na preži in ko se sprehodiš mimo nje, se le -ta prime na čevelj in pednja po čevlju navzgor do gole kože, kamor se prisesa. Za zaščito sva imela oblečene dolge hlače, kar sva kaj hitro ugotovila, da ni bila najboljša ideja, saj so se pijavke skrile pod hlačnice in se tam mirno prisesale na golo kožo. Nekatere, tiste močnejše, so se prisesale celo skozi obleko. Človek dejansko ne čuti, ko se pijavka prisesa, čez čas čuti le hlad krvi, ki ti teče po koži, saj ko se žival napije krvi, se spusti, krvaveča rana na koži pa ostane. Težava je tudi ta, da pijavka v kri spusti encime, ki preprečujejo strjevanje krivi. Presenečena sem ugotovila, da je pijavk na poti polno in da ves čas iščejo toplokrvno žrtev. Težko jih je tudi odstraniti, saj so spolzke zaradi sluzi, ki jo izločajo. Na vsake nekaj minut smo imeli »check point«, kjer smo se pregledali ter odstranili morebitne pijavke. Poleg pijavk pa so nam pot popestrila podrta drevesa pod oz. na katera smo plezali. V času najinega obiska je bilo v Maleziji deževno obdobje, zato je bila večina džungelskih potočkov večjih in težje oz. neprehodnih. Doživeli smo tudi, da je bilo na polovico večjega potoka podrto drevo in smo tako najprej mogli hoditi brez kakršne koli opore po deblu (ter upati, da nas ravnotežje ne izda in da ne pademo v vodo), na koncu pa se odriniti in skočiti na sosednji breg. Pot je bila na določenih predelih tudi zelo blatna in drseča.

_DSC9194-001

Plezali smo tudi pod podrta drevesa.

Glede nato,da sem biolog in da me vse karkoli je povezano z naravo, sploh nekje v daljnih krajih, zelo zanima, sem z velik zanimanjem opazovala velika drevesa, z ogromnimi visečimi koreninami, katere si lahko uporabil namesto gugalnice. Na deblu ob poti sem zagledala velikega kuščarja, ki je bil enake barve kot lubje in se je na tak način skrival pred plenilci. V daljavi smo slišali tudi opice, različne vrste ptic in glasove, ki jih nisem prepoznala. Nad nami je letel tukano in pristal na sosednjem drevesu. Pot so nam križale tudi velike mravlje, ki so hodile v vrsti,in termiti. Značilnost Taman Negare deževnega gozda je tudi Rafflesia, največja roža na svetu, ki ima rdečkast cvet brez stebla. Težka je do 10 kilogramov in oddaja neprijeten vonj po gnilem mesu. Vodnik nam je povedal, da cveti konec novembra oziroma v začetku decembra (to je v času najinega obiska), a da je žal bolj v notranjosti džungle in je zato ne moremo videti, saj bi do nje hodili več dni.

_DSC9198-001

Različne kačice so bile velike kot roka.

Cilj tistega dne je bila velika jama, v katero smo prispeli malo pred mrakom. Razpakirali smo svoje stvari, pripravili spalne vreče in odšli do reke, da smo se umili. S sebe smo pobirali še zadnje pijavke. Eno sem imela celo na nadlahti, moj partner na trebuhu, sopotnica pa na hrbtu, na trtici. Res nam ni bilo jasno, kako so prišle tja. Seveda se je zgodba v naslednjih urah ponovila – ko smo jih odstranili, smo krvaveli zagotovo še kakšno uro. Začelo je deževati, zato smo »kopalnico« zapustili in odšli v suho zavetje, daleč stran od pijavk. V jami pa je bila druga živalska nadloga – netopirji. Hmmmm … le zakaj nadloga? Viseli so nad nami in pod sabo izločali iztrebke (gvano), ki je padalo med drugim tudi na naše spalne vreče, stvari, hrano. Zvečer jih še ni bilo toliko, saj so bili zunaj, kjer so lovili žuželke, nazaj so se vrnili sredi noči. Vseeno pa je bilo pravljično poslušati dežne kaplje, ki so padale na ogromne liste ter opazovati bliskanje ter poslušati grmenje, ki se je počasi premikalo po džungli.

_DSC9216-001

Prenočišče v jami.

 

 

 

 

 

 

Na sredino smo položili vso hrano, ki smo jo prinesli s seboj in si skuhali večerjo. Bila je odlična ali pa smo bili mi le tako lačni. Jedli smo zelenjavno juho, riž, za posladek pa napolitanke in kolač. Začelo se mi je dremati, opazovala sem sence, ki jih je delal ogenj bakel in ki so plesale po stenah jame. Poslušala sem Portugalce, ki so sproščeno klepetali in zaspala. Sredi noči me je zbudil ropot posod. No, ne samo mene, ampak tudi ostale. Na obisk je prišel ježevec, kateremu smo namerno nastavili hrano, poleg posode s hrano pa smo nastavili pribor, ki ga je mogla žival premakniti. Ježevec se ni dal motiti, ampak je kljub bateriji, ki je bila usmerjena vanj, jedel. Ko je zmanjkalo hrane, se je sprehodil še po ostali »kuhinji« in našel riž, katerega smo pospravili za naslednji dan. Z gobcem je dvignil pokrovko in nam pojedel še »zajtrk«.

_DSC9250-001

Nočni obisk.

Zjutraj nas je prebudilo zgodnje sonce in zvok džungle. V »postelji« sem razmišljala o tem, da spimo nekje sredi džungle, v jami, med divjimi živalmi, ki prosto hodijo okrog. Taman Negara je dom malezijskega tigra, panterja in divjih slonov. Na poti po džungli jih res nismo opazili, smo pa zavohali slona ter videli njegove iztrebke, v blatu smo opazili odtise kopit in zavohali malezijskega tapirja.

Za zajtrk tako ni bilo riža, bili pa so topli toasti, vendar brez marmelade, saj je niso nikomur od nas zapakirali. Tudi sami toasti so nam zelo teknili. Pospravili smo spalne vreče, odstranili iztrebke netopirjev iz naših stvari in že smo bili pripravljeni za na pot. Najprej nas je pot vodila do bližnje jame, v katero smo morali splezati. Notranjost jame je bila na določenih delih ozka, ustavili smo se v manjši jami. Vodnik nam je rekel, naj počepnemo in ugasnemo baterijske svetilke. Ko jo je prižgal in jo usmeril proti stropu, so nad nami začeli letati netopirji. Ogromno jih je bilo. Res nora izkušnja za vsakogar, ki ga ni strah netopirjev ter zaprtih in temnih prostorov. Šli smo še v drug predel jame, kjer je bil malo večji prostor. Na stropu smo poleg netopirjev zagledali kačo, ki se je držala stene in jedla pravkar ujetega netopirja. Takrat sem prvič pomislila, da so sovražniki netopirjev lahko tudi kače.

_DSC9331-001

Kače se hranijo tudi z netopirji.

Pot nazaj je bila še vedno polna podrtih dreves. Bili smo utrujeni, vroče nam je bilo, nad nami pa so se počasi začeli zbirati črni oblaki. Bilo je vedno več pijavk, naše »check pointe« smo imeli na vsake nekaj metrov prehojene poti. Komaj sem čakala, da se vrnemo nazaj. Ustavili smo se še, da si skuhamo kosilo. Ko je naš vodnik kuhal, smo mi zaplavali v reki. Pijavk je bilo polno, bile so res povsod. Odvezala sem si vezalke, sezula čevlje in ponovno zagledala krvave nogavice. Pijavka se mi je ponovno prisesala na prst. Ko pa sem slekla še hlače, mi je iz hlačnice padla debela napita pijavka. Fej in fuj. Najraje bi se zjokala. Bila je prisesana malo pod moje koleno in tako mi je po celotni nogi tekla kri. V blatni reki sem se umila. Bila sem vesela, da sem bila vsaj tam varna prej pijavkami. Začelo je grmeti. Upali smo, da bo šla nevihta mimo nas. Hitro smo pojedli, vzeli stvari in upali, da bo sreča na naši strani. Pa žal ni bila, saj je začelo deževati, noro deževati. Oblekli smo dežne plašče in hiteli po poti. Vse je bilo drseče, mokro, pijavk je bilo še več kot prej. Začela sem se zabavati, saj ni bilo več pomembno, da imam suha oblačila in čiste čevlje. Ugotovila sem, da smo imeli srečo in doživeli čisto pravi džungelski dež, ki nam je pokazal ta skrivnosti habitat še v drugi luči. Slišala sem, da Nizozemec pred mano poje pesem »Singing in the rain«, vsi smo se mu pridružili in skali čez debla. S fantom sva vzela kamero in začela snemati. Počutila sem se kot slavna raziskovalka iz dokumentarca na programu National Geographica. Pot nam je prekrižal širok potok, brez mostu, drevesnega debla, čez katerega bi šli. Bilo nam je vseeno. Stopila sem v rjavo vodo, ki mi je segala do kolen. Res sem se zabavala in izkusila džunglo v tistem pravem pomenu besede. Dejansko smo v zadnjem kilometru ugotovili, da smo veseli, da smo doživeli še to deženo izkušnjo. Vedela sem tudi, da imam v čevlju pijavke, a mi je bilo vseeno. Nekaj sem jih odstranila, vendar jih je bilo toliko, da sta se, čim sem odstranila eno, prisesali novi dve.

Dež je ponehal, bližali smo se cilju. Vodnik nam je povedal, da je za nami uspešno prehojena 16-kilometrska pot. Zmagali smo, preživeli smo džunglo, pijavke, netopirje, podrta drevesa, džungelski dež. Ob reki nas je že čakal čoln, da nas odpelje nazaj v civilizacijo. Za nami je bila izkušnja, ki je nikoli ne bomo pozabili.

_DSC9369-002

Uspelo nama je!