KORZIKA

Potovanje na Korziko je bilo za nas nekaj posebnega, saj smo prvič odšli na dopust s trajektom (in svojim avtom) ter prvič spali v kampih. Vse začetne skrbi so bile odveč – zagotovo bomo v prihodnosti takšen način potovanja še ponovili – postavljanje šotora, zajtrk in večerja na zraku pod zvezdami, nabiranje palic in lubja, ležanje na viseči mreži in opazovanje zvezdnih utrinkov…

Korzika je čudovit otok, s svojo dušo, temperamentom, boemskim utripom. Naša pot se je začela malo čez polnoč, ko smo se iz domačega mesta odpeljali proti Livornu, od tam na trajekt do Bastie. Naš načrt je bil, da najprej raziščemo severni del otoka, nato pa se odpeljemo proti jugu otoka in v teh slabih treh tednih prevozimo celoten otok.

Termin potovanja: 10.7. – 28.7.2023

BASTIA

Batia je drugo največje mesto na otoku in prvo, ki smo ga obiskali. Je gospodarska prestolnica otoka, mesto v katero smo pripluli. Blizu velikega in glavnega otoškega pristanišča je trg Place St. Nicolas. Ta nam je bil še posebej všeč, saj je razpotegnjen, na eni strani ga obdaja manjše otroško igrišče in turistični urad, na drugi pa je bilo, v času našega obiska, postavljeno veliko napihljivo igralo. Na trgu so bile tudi restavracije in bari – pod naravno senco dreves. Nekaj ulic stran, v notranjosti glavnega turističnega dela je Place du Marche, z vodnjakom in mestno hišo ter prijetnimi kavarnicami in restavracijami v sencah mogočnih platan. Trg je ime dobil po nedeljski tržnici (maarche), v katero se ta trg vsako nedeljo spremeni. Prenočišče smo imeli v središču mesta, blizu pristanišča, trgovin, vsega dogajanja. Plačljivo parkirišče je ob glavni ulici (in vseh sosednjih), je bilo pa potrebno nekaj živcev in sreče, da smo ga poiskali. Mesto je živo, prijetno, na koncu poti smo ugotovili, da je tu najcenejši nakup spominkov. Sprehodili smo se do:

Vieux Port je prijeten zaliv, v katerem so bile zasidrane manjše ladjice, čolni, jadrnice. Nad pristaniščem stoji cerkev, ki daje pristanišču še večji pečat. Čudovito, energično pristanišče, ki ga je vredno obiskati.
Na desnem bregu prej omenjenega zaliva, so stopnice, ki vodijo do utrdbe Ciatedella di Bastia. Pot do citadele vodi mimo urejenega vrta Jardin Romieu s palmami, borovci in različnimi sukolentami. Iz vrha je čudovit razgled na mesto. Na vrhu je tudi Palais des Gouverneurs, velika palača, v kateri je bil v času našega obiska privatni dogodek.

Iz Bastie smo naredili izlet na sever otoka. Vožnja po tem delu je nekaj posebnega, saj smo se vozili po cesti – na eni strani smo imeli mogočne visoke pečine, na drugi pa prepadne skale in nepozabne razglede na (turkizno) morje. Najprej smo se ustavili v gorski vasici Nonza, ki je bila zame najlepše mesto na otoku. Avto smo pustili ob cesti, malo naprej od cerkve (ki je na koncu mesta). Najprej smo se povzpeli do trdnjave Torre di Nonza, od koder smo imeli čudovit pogled na vasico in črno peščeno plažo pod nami. Pogledali smo si staro rumeno-oranžno (rdečo) cerkev Sainte Julie. Ob cesti smo odkrili prijetno kavarnico v senci mogočnih platan, z majhnim starim vodnjakom, s sveže pečenimi rogljički in mrzlo ledeno kavo. Uživali smo v prijetnem vzdušju domačinov, turistov, poletja in brezskrbnosti. Sredi kavarnice je tudi star vodnjak, ki naredi vse skupaj še bolj prijetno.

Od tu smo se odpeljali naprej, na približno 20min oddaljeno plažo Plage d’Albo, s črnim peskom, brez velike gneče. Poleg plaže je bila restavracija Morganti, kjer smo pojedli zelo okusno francosko kosilo. Tudi postrežba se nam je zdela posebna, saj niso imeli natisnjenega menuja. Dnevno ponudbo hrane so napisali s kredo na veliko tablo (v francoščini). Ta je bila postavljena pri vhodu v restavracijo, in so jo, ko smo hoteli naročiti, prinesli kar k mizi. Za otroke so imeli otroški meni – s ocvrtim krompirčkom, medaljončki in kepico sladoleda. V restavraciji je bilo kljub vročemu poletju hladno, saj je bila v senci mogočnih dreves.

Iz Bastie smo pot nadaljevali proti jugu, proti notranjosti otoka. Ustavili smo se v živalskem vrtu Corsica Zoo, ki na nas ni naredil pretiranega vtisa. Mogoče bi omenila le lemurje, ki se prosto gibajo v ogradi, v katero je možno vstopiti. Lemurje se, če le ni prevelike gneče in hrupa, sprehodijo mimo obiskovalcev, pobožati pa jih ne smeš (se tudi ne pustijo).

CORTE

Corte je mesto v notranjosti otoka, leži med hribi in soteskami. Je mesto s posebno energijo, saj ob večerih, ko vročina malo popusti, na trgih, pred restavracijami, igra živa (francoska) glasba. Prenočišče smo imeli v centru mesta, pod obzidjem, s pogledom na hrib, kjer sta se pasla dva oslička. Iz zgornjega dela mesta, kjer smo spali, smo se po stopnicah sprehodili do vznožja, pot nas je pripeljala do trga, kjer smo vsak večer hodili na granito in opazovali dogajanje na trgu. Tudi tu so bili ulični glasbeniki, ki so popestrili poletne večere (in naš dopust).

Iz mesta Corte smo naredili izlet v dve soteski. Asco je bolj divja soteska, malo manj obljudena in tudi hladnejša. Našli smo svoj zalivček, se »utaborili« in se hladili v tolmunih na 1000m nadmorske višine. Voda je bila zelo čista, ni bilo veliko turistov, tako da si brez težav našel prostor, kjer si ga lahko imel le zase.

Soteska Ristonica je izhodišče tudi za več pohodnih poti. Sami žal, zaradi majhnih otrok, nismo šli na treking po hribih. Zapeljali smo se po soteski, a smo se kar hitro obrnili, saj je bila pot zelo ozka, na trenutke s strmimi in tudi nezaščitenimi prepadi, poleg tega je bil promet veliko bolj gost kot po Ascu. Našli smo prostor, kjer smo ostali le slabo uro, saj nam zaradi prevelike količine turistov in umazanega brega (pasje dlake in cigaretni ogorki), ni bil všeč (smo se raje odeljali do Asca).

Iz mesta Corte smo pot nadaljevali proti obali. Vozili smo mimo gorskih vasic (ki so prečudovite, majhne in idealne za spiti kavico ali kaj močnejšega), mimo ograd ob cestah, v katerih so bili (divji) prašiči. Ustavili smo se v mestu Aleria, ki je bila starodavna rimska prestolnica. Tu je večji zgodovinski park Site archéologique d’Aléria, v katerem so ostanki rimskega mesta. Poleg je tudi muzej, v katerem je prikazano življenje in predmeti, katere so našli na tem delu. Nam je bil sprehod po parku in muzeju prijetni oddih po vožnji.

GHISONACCIA

Mesto Ghisonaccia smo izbrali zato, da smo naredili postanek še na tem delu obale. Tokrat smo spali v kampu Camping U Casone, ki je imel tudi manjša bazena. Kamp je bil naraven, s travnato podlago, kjer smo si sami lahko izbrali parcelo za šotor. Soliden kamp, slaba stran so bili le sitni komarji, katerih je bilo, zaradi bližine sladkovodnih stoječih rokavov, veliko. Plaža je bila 10 min oddaljena od kampa in je bila prijetna, mivkasta in ne tako zelo polna.

Pot smo nadaljevali proti jugu, vmes smo se ustavili še v arheološkem najdišču Archaeological Sites Cucuruzzu and Capula. Park je idealen za pobeg pred vročino, saj je večina poti po gozdu. Uro in pol dolga pot poteka mimo velikih in lepo oblikovanih kamnov, mimo ostankov utrdbe, cerkve in na ruševine gradu (Castellu), ki stoji na skalnatem vrhu 700m nad morjem. Tu so bila v preteklosti tudi skladišča za hrano in vojaško lastnino.

PORTO – VECCHIO

Spali smo v kampu Camping Les Ilots d’or malo izven glavnega mesta. Kamp je bil, za razliko s prejšnjim, večji in bolj organiziran, vendar je bil prejšnji prostor prijetnejši, saj smo zdaj dobili parcelo na betonski ploščadi z drobnim peskom, v katerega si težko zapičil kline. Plaža v kampu je majhna, umazana in z zelo toplo (vročo) vodo, v kateri se sploh ne moreš ohladiti.

Od tu smo naredili izlet na najlepšo plažo Korzike Plage de Palombaggia. Parkirali smo na vrhu hriba, na brezplačnem parkirišču (ki se zelo hitro polni) in se nato peš podali po hribu navzdol (približno 10min hoje) do plaže. Plaža je dolga, z belkasto drobno mivko, z bari in restavracijami. Morje je bilo lepe turkizne barve, zelo dobro so se videle pisane ribice. Nam sicer plaža zaradi vsega masovnega turizma in drobne mivke (katero smo imeli povsod) ni bila preveč všeč, zato smo na njej ostali le kakšno uro. Plaža je brez sence, zato je obvezna oprema šotorček ali senčnik.

V bližini je še ena od znanih plaž Plage d’Acciaghju, ki pa je imela polno parkirišče, pogled na plažo tudi ni obetal zelo veliko prostega prostora. Odpeljali smo se naprej do Plage de Rondinara. Za parkirišče smo plačali 5€ (cel dan), zaliv pa je bil opevam kot eden izmed (naj)lepših na Korziki. Sicer verjamem, da je čudovit, vendar v času našega obiska, v najbolj turističnih mesecih, je poln ljudi. Voda je plitka in topla, tako da je idealen za družine z majhnimi otroci. Je potrebno kar nekaj časa hoditi, da prideš do globoke vode.

Iz Porta Vecchia, smo naredili izlet še v najbolj južno mesto otoka, v Bonifacio, mesto zgrajeno na klifih. Avto smo pustili na večjem parkirišču ob pristanišču (za cel dan smo plačali 25€) in se od tu odpravili na izlet s turistično ladjico do arhipelaga Lavezzi (104€ za dva odrasla in dva otroka). Do otoka peljejo ladje le do 12. ure, po 12. uri pa vozijo nazaj turiste. Pri nakupu ni potrebno povedati, s katero ladjo se vračaš, a je potrebno vzeti na znanje, da je na zadnji verjetno precejšnja gneča. Otok je brez naravne sence, tako da je obvezna oprema senčnik oz. šotor. Otok je čudovit, z veliki skalami in turkizno vodo. Tudi morski svet je bil tu najbolj pester, od pisanih ribic do morskih zvezd. Med vračanjem nazaj, smo se z ladjo zapeljali še mimo bližnjih otočkov, tudi mimo sardinskega otoka La Madallena. Ob korziški obali je polno čudovitih plaž, ki so dostopne le iz morja.

Vrnili smo se nazaj v mesto Bonifacio, ki ima polno restavracij, prijetnih uličic, trgovin s spominki. Stari del je na vrhu hriba, od koder je tudi čudovit razgled na marino, na zaliv. Pristanišče je polno luksuznih jadrnic, ladij, največja med vsemi pa je bila jahta slavnega Michaela Jordana, katerega smo, z malo vztrajnosti, tudi sami videli.

AJACCHIO

Pot smo nadaljevali na vzhodni del otoka, proti glavnemu mestu – mestu Ajacchio. Prenočišče smo imeli v stolpnici ob obrobju mesta. Mesto je zelo živo, vendar trgovine (katerekoli) zapirajo že ob 19. (19:30) uri, po tej uri so odprte le restavracije.

V bližini mesta (15min iz mesta) je prijetna in ne tako zelo turistična plaža – plaža Plage de Capitello. Plaža ima rdeče rjav drobnen pesek. V času našega obiska je bila tudi valovita, tako da sta bila igra in plavanje še boljše. Na plaži je tudi stara utrdba. Na drugi stran mesta pa je plaža Capo di Feno. Prijetna plaža, tudi ne zelo turistična, s primernim prehodom v morje tudi za otroke. Nad plažo je restavracija, kjer nudijo kosila in od koder je zelo lep pogled na turkizno morje.

Nadaljevanje poti, s postankom v zgodovinskem parku Filitosa (9€/odrasla, 6€ otrok). Park je znan po megalitskih spomenikih – antropomorfni menhirji (kamni), ki jim po korziško imenujejo stantari in ki so najverjetneje povezani s starimi verskimi obredi in kultom mrtvih. Park je lepo urejen in je zelo priljubljen med turisti.

Ustavili in fotografirali smo še cerkev San Michele de Murato, ki je zaradi barve (bela in črno – zelena) in številnih kipov, ki jo krasijo, tudi ena od posebnosti Korzike. Pot po zahodni obali je bila zopet tista, ki se nam je vtisnila v spomin. Prelepi oranžni klifi, na katere je sijalo sonce in razgledi na turkizno morje, ovinkasta cesta, ki je za vsakim ovinkom pokazala še lepši razgled. Nepozabno.

PORTO

Porto je prijetno mesto, skrito med skalami, znano zaradi naravnega resorta Scandola. Nad mestom bdi utrdba, ki nudi lep razgled na okolico. Porto ima tudi svojo plažo, ki je za razliko od ostalih obiskanih, pokrita z večjimi kamenčki. V mestu smo rezervirali izlet z ladjo (60€/odrasla, otrok 30€) v naravni resort Scandole in Piana (Scandola Girolata and Calanches de Piana). Zjutraj smo se s turistično ladjico odpeljali do klifov Scandola, v katerih gnezdi veliko vrst ptic, poleg smo videli tudi njihova gnezda. Ustavili smo se v prijetni vasici Girolata, kjer smo nakupili nekaj spominkov in se sprehodili po mestu. Pot z ladjo je bila dolga (več ur) in za otroka tudi utrudljiva. Na srečo smo imeli super kapitana ladje, ki je otroke animiral s tem, da jim je dovolil voziti ladjo. Izlet je potekal v dveh delih, saj smo se za kosilo vrnili nazaj v pristanišče in se nato dopeljali še do Piane in jame. Druga vožnja je bila krajša, žal pa v jamo zaradi visoke gladine vode nismo šli. Če bi ponovili izlet, bi zagotovo vzeli le enega, verjetno prvega, z obiskom Girolate.

CALVI

Nadaljevali smo pot v naslednje mesto v našem krogu, v mesto Calvi. Ob poti smo plažo Playa de Argentella odkrili po naključju. Avto smo parkirali na urejenem brezplačnem parkirišču in se v nekaj minutah sprehodili do plaže. Lepa plaža, mirna, skoraj brez turistov (le tri družine smo bile na zelo dolgi plaži), z večjimi kamni (in ne mivko). Voda hitro postane globoka, kar nam je bilo zelo všeč. Otroka sta se igrala ob obali, midva pa sva se lahko že nekaj metrov stran od obale lahko potapljala Priporočam!

Zadnji kamp Camping Dolce Vita nam je bil najmanj všeč, saj so bile manjše parcele in ena poleg druge, ljudje so bili povsod okoli nas, poleg tega ni bilo veliko sence. Mesto Calvi je zelo turistično, stari del je za mogočnim obzidjem, na hribu, od koder je lep pogled na zaliv, pristanišče, dolgo plažo. Mesto ima trgovinice, kavarne, odkrili smo tudi slaščičarno z lepim razgledom in dobrim sladoledom.

Odpeljali smo se do plaže Algajola. Mivkasta plaža, dolga, sicer v našem obisku zelo vetrovna. Smo bili pa pozitivno presenečeni nad mestom Algajola. Prijetno mesto, s uličicami in luštno restavracijo, z naravno senco – Restaurant Pizzeria Le Chariot v centru mesta – restavracija ima zelo okusno hrano, tudi porcije so velike in cenovno ugodne. Zopet mesto z nekim posebnim utripom.

Ker je bil zelo vetroven dan, smo se odločili, da kopanje raje zamenjamo za raziskovanje. Odpeljali smo se do rta Punta Spanu, kjer je del s sprehajalnimi potmi (idealno za sprehode spomladi ali jeseni), s trdnjavo Torra Ghjenuvese di Spanu, na koncu. Zaliv ima tudi predel za kopanje Plage du Rocher, a smo danes le opazovali visoke valove, ki so butali v skale.

Ko smo se peljali iz Porta v Calvi, smo na levi strani videli prelep zaliv s turkizno vodo Plage de l’Alga. Odločili smo se, da ga na takšen vetroven dan obiščemo. Pot je bila zelo slaba, makadamska, z luknjami. Žal nam je bilo, da avta, tako kot večina ostalih turistov, nismo parkirali na velikem urejenem parkirišču ob cesti in se nato peš odpravili do zaliva. Plaža, vidna iz ceste, izgleda zares lepo, ampak nas je ob obisku razočarala, saj je bilo v zalivu (na obali in v vodi) veliko morske trave.

SAINT-FLORENT

Nadaljevali smo še proti zadnjemu mestu, s postankom v botaničnem vrtu Parc de Saleccia. Lep, urejen park, pri vhodu smo dobili otroški zemljevid za iskanje različnih rastlin in pri izhodu uspešno rešeno uganko zamenjali za darilce. V parku je bil tudi manjši živalski vrt, veliko igrišče z igrali za otroke in kavarna. V parku smo preživeli lepo dopolde.

V Saint Florentu smo spali v hotelu v bližini centra. Hotel je imel bazen, ki nam je, sploh otrokoma popestril še zadnje dni. Mesto je zelo prijetno, turistično, z restavracijami, kavarnami, trgi, z večjim pristaniščem, v katerem so bile zasidrane tudi drage jahte. V času našega obiska je bila ob pristanišču še tržnica z domačimi umetniki, kjer so prodajali ročno narejen nakit, keramiko, tudi oblačila. Mesto ima svojo plažo, na kateri je, kot posebnost, tudi nasedla jadrnica. Glavna plaža mesta je dolga, a je tudi polna turistov, zato smo se odpeljali do zaliva Anse de Foniali, do katerega je vodila slabša makadamska pot. Avtomobil smo pustili na parkirišču in se peš odpravili po divji poti, do zaliva, v katerem smo bili sami.

Zadnji dan smo se podali še na drugo stran mesta in našli plažo Tour Genoise de Negro, plažo, mimo katere smo se peljali že na začetku naše poti. Plaža ima črn pesek, ob plaži pa je manjša plažna restavracija, v kateri smo si privoščili še zadnje kosilo na otoku.

S to zadnjo plažo, večernim sprehodom po Saint Florentu, okusnim sladoledom smo sklenili naše čudovito potovanje po Korziki – do naslednjič :).