POMLADNA SARDINIJA

POMLADNA SARDINIJA

Čas obiska: marec – april 2022 (izven turistične sezone, po pandemji)

Po dveh letih je bil čas, da le zamenjamo domačo Slovenijo za tujino in se odpravimo na raziskovanje druge države. Načrt je bil, da odpotujemo nekam dlje z letalom, nekam na toplo, kjer se bomo meseca marca lahko tudi kopali. Ko smo iskali letalsko karto, smo ugotovili, da so se cene letalskih kart podražile, da so še enkrat višje kot pred »korona časom«. Cenovno ugodna je bila Sardinija in tako nismo dolgo premišljevali – Sardinija bo naš letošnji pobeg za »polnjenje baterij«. Kot nam je znano, je Sardinija poleti polna turistov, cene prenočišč, prevozov, hrane v sezoni so visoke, zato smo se te naše spomladanske Sardinije zelo veselili. Leteli smo iz Benetk, direktno v Olbio, v mesto na severu otoka. Tokrat je z letalom prvič potoval še naš najmlajši član, leto in pol star sin Lev.

Olbia je prijetno pristaniško mesto na severu otoka. V njem smo spali teden dni in se vozili od tu po tem delu Sardinije. Prenočišče smo našli v centru mesta, v katerem je na glavnem trgu čudovit vrtiljak, kot ga po navadi vidimo kje v filmih. Vrtiljak je bil zelo velik, v dveh nadstropjih, na njem pa so bile različne živali, od nojev, žiraf, konjev in tudi avtomobili ter letalo. Skratka, čudovita popestritev glavnega trga, kot ga do sedaj še nikjer po svetu nisem videla. Otroci so bili nad čudežnim vrtiljakom navdušeni. Mesto ima tudi prijetne bare, (turistične) trgovine, slaščičarne, restavracije. Ob morju je bilo postavljeno ogromno panoramsko kolo, s katerim smo se šli vozit tudi mi. Z vrha se nam je odprl pogled na mesto, na pristanišče z velikimi tovornimi ladjami in križarkami.

Sardinija je otok z veliko narave in čudovitimi plažami. Nekatere so skrite in do njih vodijo odročne poti, nekatere so dostopne le z morja, nekatere pa obljudene, turistične, a tudi zelo lepe. Na nekaterih so velike skale, na drugih majhni kamenčki, na ostalih drobna bela, siva, rdeča mivka. Zares za vsakega, tudi zelo zahtevnega gosta, se najde nekaj. Prav tako je na Sardiniji polno znamenitosti, kulturnih, arheoloških, naravnih, ene so bolj znane kot druge. Kljub temu, da smo približno vedeli, kaj je res potrebno videti, smo kar nekaj stvari odkrili čisto po naključju, ko smo se peljali mimo. Dnevni načrt se je zato večkrat pokazal za nefunkcionalnega, saj smo stvari dodajali, spreminjali, odvisno od kraja, kjer smo se nahajali. Sama bi se ustavila še večkrat, vendar smo bili malo odvisni od spanja otrok.

Sardinija ima tudi polno slanih jezer, ki se nahajajo za plažami. Na njih pa tako na severu kot na jugu otoka najdemo fascinantne ptice, ki jih je čudovito opazovati v naravnem okolju – rožnate flaminge vrste Phoenicopterus roseus. Imajo rožnato belo perje, po večini se sprehajajo po dokaj nizki gladini, živijo v kolonijah od več deset do tudi tisoč ptic. Hranijo se z algami, rakci, mehkužci, živijo pa približno 30 let. Tudi mi smo bili ves čas na lovu za njimi. Videli smo jih v osamljenih lagunah, če smo se jim preveč približali, so se počasi premikali proti notranjosti jezera. Fascinantno jih je bilo opazovati, saj so bili zelo glasni, a tako zelo mirni. Doživeli smo tudi, da so zleteli in krožili nad nami. Nepozabno.

Eno od lepših mest je Villasimus na jugu otoka. Mesto, ki je zraslo na hribu, nas je popolnoma očaralo. Prijeten mestni trg z vodno fontano in palmami, ob trgu pa slaščičarna z najboljšim sladoledom, kar smo ga jedli na potovanju. Mestece ima restavracije, bare, ki so bili v času našega obiska zapolnjeni z domačini in peščico turistov. V baru blizu trga smo si privoščili kavo in opazovali ljudi, ki so ležerno pohajkovali in se po italijansko, glasno, pogovarjali. Čutilo se je prijetno vzdušje, ki ga kar nisem hotela prekiniti. A kavico smo popili, otroka pa sta želela nazaj v akcijo. Ob vznožju mesta smo obiskali večje otroško igrišče, s pisanim vrtiljakom, tobogani, gugalnicami. Popoldne smo preživeli na eni izmed prelepih peščenih plaž. Voda je bila mrzla, vendar ležanje na dolgi plaži, na kateri smo bili sami, tudi to odtehta. Otroka sta se igrala s peskom, tekla po plaži, iskala školjke.

Prijetno obmorsko mesto, v katerem smo zelo uživali v raziskovanju, je bil tudi Algero. Stari del mesta stoji za širokim obzidjem, na katerega smo se povzpeli. Sprehodili smo se po širokem obzidju, na katerem so bili topovi s topovskimi kroglami, stroji za obrambo. Raziskovali smo mestece, z (ozkimi) uličicami, na katerih so bile različne trgovine, restavracije, ki v poletju zagotovo zaživijo. V času našega obiska je bilo večina trgovin in restavracij zaprtih. Našli smo slaščičarno na enem izmed trgov, kjer smo se osvežili z odličnim italijanskim sladoledom.

V sredini otoka je zabaviščni park Parco Sardegna in Miniatura – Parco dei Dinosauri, kjer smo preživeli celotno dopoldne. Na ogled so pomanjšane znamenitosti otoka, kot so znani nuragi, letališče v Olbii, različne trdnjave, grobnice velikanov, cerkve, slapovi. Sprehodili smo se mimo znamenitosti, jih z zanimanjem opazovali in pri tem delali načrt, kaj vse moramo še pogledati. Znamenitosti se nahajajo na umetnem otočku, do katerega vodi most, okoli pa teče reka, po kateri smo se zapeljali s čolnom in si še iz drugega zornega kota ogledali te miniature. V določenih urah je voden ogled po astronomskem muzeju in planetariju, kjer smo videli astronavta, rakete, se stehtali ter svojo težo primerjali s težo na Luni in Marsu. Odšli smo še v planetarij, kjer smo si ogledali film o planetih in vesolju. Pomanjkljivost celotnega ogleda je bila le ta, da je vodenje potekalo v italijanščini, tako da nismo nič razumeli. No, kljub temu smo se zabavali. Prav tako smo se udeležili ogleda tropske hiše, kjer smo pobožali paličnjaka, kuščarja kameleona in bradato agamo, polža ahatnika ter nahranili ribe. Za konec smo se sprehodili še skozi stekleni tunel, po katerem so plavale pisane ribe. Park ima tudi dva paviljona, v prvem so predstavljene sukulente, kaktusi, palme, rastline, ki lahko uspevajo v vročem in suhem podnebju. V naslednjem pa paviljon z različnimi vrstami ptic, ki so letale okoli nas. Največji vtis pa je na nas naredil park z dinozavri. Mogočni dinozavri, v objemu kaktusov, palm, peska. Vsi dinozavri so bili lepo vzdrževani, vsi so se premikali in se oglašali. Res smo se počutili, kot da bi bili v filmu Jurski park. Najbolj luštno pri vsem pa je bilo še to, da smo bili v parku skoraj sami in smo se tako lahko kadarkoli fotografirali in kolikor dolgo smo želeli. Fascinirani smo bili nad velikim tiranozavrom in megolodonom, ki je odpiral velika usta in kazal zobe. Del zavzema tudi ledena doba s sabljastim tigrom, mamutom, medvedom.

Največja arheološka znamenitost Sardinije so nuragi. Beseda »nuraghe« izvira iz besede »nur« kar pomeni kup votlih kamnov. Na Sardiniji jih je več kot 7000 in jih ni mogoče najti nikjer drugje na svetu (najbližji približek so trdnjave – torri – na Korziki). Nuragična civilizacija je živela v času bronaste dobe in je trgovala so z drugimi civilizacijamiin Kartažani. Nuragi so krožni stolpi oz. trdnjave, zgrajeni iz kamnov, v obliki okrnjenih stožcev. Nurag stoji le zaradi teže kamnov, ki so postavljeni v več slojih. Zunanji sloj je zgrajen iz kamnov, katerih velikost se manjša z višino. Notranja plast je sestavljena iz manjših kamnov, vmesni sloj pa je iz zelo majhnih kamenčkov in odpadkov, kar naredi celotno konstrukcijo bolj trdno. Ne vedo natančno, zakaj so jih gradili, po eni teoriji naj bi bili to obrambni stolpi, saj so bili večinoma zgrajeni na višjih predelih, povečini blizu vasi. Nekateri arheologi pa se s tem ne strinjajo, saj naj bi bili za to premajhni. V njih namreč ni veliko prostora za hrano, orožje in tudi za bojevnike ne. Poleg tega so bili zelo številčni, kar tudi ni ravno značilno za vojaške objekte. Določeni ljudje zato verjamejo, da so to bili verski kompleksi, ki so se povezovali z znanimi grobnicami velikanov, saj so bili predvsem manjši nuragi velikokrat postavljeni poleg verskih objektov. Strukturo grobnice sestavlja grobišče, ki je dolgo približno metrov in je tri metre visoko. Največja značilnost pa je polkrog ogromnih kamnov, vkopanih navpično v tla pred pokopom. Osrednji kamen je po navadi višji od ostalih, doseže višino tudi do štiri metre. Sčasoma so te grobnice uporabljali za skupna skladišča ostankov. Na osrednji, najvišji plošči so majhna vrata, ki simbolizirajo prehod med kraljestvom živih in mrtvih. Pred tem prehodom pa je majhna miza, kjer so lahko prepustili darila umrlim. Baje na nekaterih delih Sardinije po pogrebu še vedno pustijo priboljške umrlemu družinskemu članu. Obstajajo pa tudi legende, ki pravijo, da so grobnice služile kot grobišča ogromnih bitij, pravzaprav velikanov, ki so živeli tu. Naj bi izgledali kot ljudje, le da so bili visoki od dva in pol do štiri metre. Po odkritju slavnih kipov velikanov Monte Prama, ki so tudi iz nuraške civilizacije, je legenda za nekatere postala resničnost, saj so domačini že pred tem govorili o skrivnostnih ljudeh, ki so živeli tu. Najdene kipe hranijo v muzeju kot spomin na nuraško civilizacijo.

Tudi sami smo obiskali nekaj nuragov, tudi znanega Nuraghe Losa, ki je sestavljen iz osrednjega stolpa, ocenjenega na devetnajst metrov višine, in treh dodatnih stolpov. Ogledali smo si notranjost in se sprehodili tudi na vrh, od koder se nam je odprl pogled na čudovito zeleno, a tudi snežno okolico. V času našega obiska je snežilo, kar je naš obisk nuraga naredilo še bolj pravljično. Objekt nas je tudi izvrstno zaščitil pred vetrom in mrazom. Tudi Grobnic velikanov je na Sardiniji veliko. Najbolj se mi je vtisnila v spomin grobnica Di Sena E Thomes, ki je skrita naravi, med travniki in grmovjem. Do grobnice vodi zares prijetna pot, po kateri so nas spremljale in pozdravljale ovce (ki jih je na Sardiniji zares veliko).

Obiskali smo tudi najbolj skrivnostni kraj na Sardiniji, Vodnjak svete Kristine (Santa Cristina), ki pa je v času našega obiska, presenetljivo, sameval. Celoten park, v katerem se vodnjak nahaja, je obdan z oljkami, v njem je ostanek nuragične vasi, ki vključuje tudi en stolp nurage. Del vodnjaka tvori eliptična sveta ograda, ki ločuje sveto območje od ostalega dela, sveti del pa ima obliko ključavnice. Vodnjak je v zemlji, do njega pa vodi stopnišče (24 stopnic) v obliki trapeza, po katerem smo se spustili v globino. Stopnišče se navzdol zooži, na dnu pa je luknja, v kateri je bila včasih voda. Ta je prihajala v vodnjak skozi skoraj sedem metrov visoko kupolo, v kateri je odprtina. Vodnjak naj bi bil povezan z verskimi obredi. Tudi danes voda priteka v kotanjo, nivo vode pa je vedno konstanten. Znanstveniki so se in se še vedno ukvarjajo s pravo funkcijo vodnjaka, nekateri pravijo, da je bil to tudi kraj za astronomsko opazovanja, ki je omogočal pregled in merjenje nebesnih gibanj. Teorija je kar verjetna, saj ob enakonočju sonce prodre skozi stopnišče in osvetli dno. Tudi luna ima posebno funkcijo pri tem skrivnostnem vodnjaku. Na vsakih osemnajst let in šest mesecev, ko luna svetloba preide skozi odprtino na vrhu vodnjaka. Poleg vodnjaka pa je v parku še vasica s samostanom, po kateri smo se sprehodili. Sem se z mislimi kar vrnila nazaj v preteklost, zelo zanimivo bi bilo videti, kaj vse so ljudje počeli na tem glavnem trgu. Sama sem se tu zelo dobro počutila, k temu so pripomogle cvetlice, ki so se ravno spomladansko prebujale. Vse je bilo zgrajeno iz sivega kamna, v zraku je bilo čutiti neko spokojnost. Za konec pa nas je brez besed pustil še nurag, ki je bil postavljen sredi gozda. Obraščal ga je mah in počutila sem se, kot da sem sredi džungle odkrila starodavni zaklad. Zelo lepa izkušnja, ki je zagotovo ne bom pozabila. Morda pa je ta čudežni vodnjak tudi pripomogel k vsemu vzdušju.

Cagliari je glavno mesto Sardinije, leži na jugu otoka, v njem je čutiti razigranost in pravi živi utrip glavnega mesta. Že ko smo se vozili v mesto, smo videli ogromno pristanišče za vse tovorne ladje ter tudi turistične križarke. S treh strani ga obdajajo morje in močvirja (na katerih se ustavljajo tudi jate plamencev), zato se je mesto razširilo le proti severu. Avtomobil smo parkirali blizu botaničnega vrta, ki smo si ga naprej ogledali.

Botanični vrt je bil ustanovljen leta 1865 in vsebuje več tisoč rastlinskih vrst iz Amerike, Afrike, Azije, tudi s Pacifika in Sredozemlja. Prijeten park, v kateremu smo zelo uživali. Sprehodil smo se mimo predela, kjer so bile posajene sukulente in različni kaktusi, nekateri med njimi so tudi cveteli. V času našega obiska je bila na Sardiniji pomlad, zato je bil sprehod še bolj cvetličen in barvit. Botanični vrt ima tudi manjše naravne jame in ostanke rimskih tunelov, rimsko stebrišče in vodnjak.

Nekaj kilometrov stran od vrta stoji rimski amfiteater, ki pa je ograjen, vrata vanj pa so bila v času našega obiska zaprta. Vendar smo se kljub vsemu sprehodili okoli, saj se je skozi ograjo lepo videlo celotno gledališče. Amfiteater je iz drugega stoletja našega štetja, vklesan je v skalo v slogu grških gledališč. Sistem kanalov je omogočil, da so areno napolnili z vodo in tako v njem uprizarjali poleg priljubljenih predstav z divjimi zvermi tudi, “naumachiae”, poustvaritve pomorskih bitk. Zagotovo je bilo to vredno ogleda. Žal se celoten amfiteater ni ohranil, vendar so še vedno vidne votline za divje živali, hodniki s stopnicami, podzemni hodniki ter tudi manjši del tribune za gledalce.

Bližali smo se središču mesta. Najprej smo se ustavili na zanimivi razgledni ploščadi, ki je imela ozko stekleno ploščad. Pred nami je bilo veliko mesto, hiše, uličice, park. Nato smo zavili v stolnico Santa Maria, katere vhod stražijo štirje levi. Čudovita stolnica v baročnem slogu, ki naredi cerkev zares mogočno in posebno. V delu pod oltarjem smo si ogledali še grobnice savojskih princev. Do grobnice so vodile stopnice, tudi grobnica je bila v razkošnem baročnem slogu, poseben pečat pa je pustil trenutek, ko smo bili nekaj časa sami in smo lahko pred ljudi naredili čudovite fotografije.

Spustili smo se po klancu navzdol do znanega predela Bastione San Remy. Ta znan turistični trg oz. ploščad, od koder je pogled na pristanišče, na drugi strani pa na hitro in energično mesto. Iz predela so vodile stopnice na zelo turistično ulico, polno trgovin, restavracij, uličnih prodajalcev.

V mestu smo preživeli lepo dopoldne. Čas je bil, da se vrnemo proti prenočišču, saj smo imeli za popoldne plan, da preživimo prosti čas na eni od plaž. Že na poti v Cagliari me je navdušil visok hrib z ruševinami na vrhu, ki se je dvigal nad pokrajino. Otroka sta od utrujenosti zaspala, jaz pa sem imela veliko željo, da bi si hrib ogledala pobližje. Mož se je vdal in se sprijaznil, da bo njegovo veselje moja dobra volja. Odložil me je pri leseni kolibi, kjer sem kupila karto za vzpon na Castello di Acquafredda in ogled ruševin, mož pa je počakal z otrokoma. Hišica, kjer so prodajali vstopnice, je samevala. V njej je sedel le uslužbenec, ki mi je energično razlagal, kaj vse je za pogledati. Rekel je, da vzpon na hrib traja 45min, zato sem vedela, da bom mogla navzgor skoraj teči, da bom čim prej nazaj. Na srečo je bilo zunaj malo manj kot dvajset stopinj, tako da je bil vzpon lažji. Ob poti navzgor so bile informativne table, kjer je bilo predstavljene živali in rastline tega območja. Skozi celoten vzpon sem šla čez več ploščadi. Hamlet je bil prvi predel ruševin, kjer so bili nekoč prostori, hiške za vojake in njihove družine. Hamletova cisterna je sedem metrov globoka kotanja, kot nekakšna grobnica, s kapaciteto 400 m vode. Naslednji je bil stolp oz. ruševine, ki so še ostale od njega, na višini 200nm. Celotna izkušnja je bila posebna in nepozabna, saj sem bila edina obiskovalka hriba. Pot je vodila tudi po strmih stopnicah, vse do vrha hriba. Pred vrhom se je razcepila na stran, kjer je bil stražni stolp in levo proti vrhu. Odprl se mi je čudovit pogled na pokrajino. Vseskozi so me spremljali kaktusi, ki so rasli po skalah, tudi po obzidju ruševin. Iz vrha pa je bil prečudovit pogled na okolico. Vstavila sem se, malo zadihala in si poskušala trenutek vtisniti v večni spomin. Čudovita izkušnja, ki je ne bom pozabila. Za celotno pot navzgor in navzdol sem tako potrebovala le dobre pol ure.

Eno od lepših mest, v katerih smo se ustavili, je mesto Bosa. Najdemo ga na zahodni obali Sardinije, nekje bolj na sredinskem delu na severni strani otoka. Leži na desni strani reke Temo, ki je edina plovna reka na Sardiniji. Značilnost mesta so pisane hiške, ki se dvigajo na gričku, do vrha, kjer je grad Castello dei Malaspina. Mesto slovi po rokodelskih izdelkih zlatega nakita in čipk. Še posebej mesto zaživi v barvah v sončnem vremenu. V času našega obiska mesta so bili na nebu oblaki, poleg tega pa je bilo zelo vetrovno. Sprehodili smo se po labirintu ozkih uličic, mimo pisanih hiš, vrat, na nekaterih fasadah so bili narisani tudi grafiti in se povzpeli do gradu, ki pa je bil zaprt. Kljub vsemu vzpon ni bil zaman, smo od tu imeli prelep pogled na reko in hiške. Še posebej se mi je v spomin vtisnila hiška, na vrhu griča, s prijetnim manjšim balkonom, od koder je bil čudovit pogled na reko. Na videz je delovalo tako prijetno in domače, da bi tu z veseljem ostala vsaj kakšen dan ali dva. Vrnili smo se k reki, kjer je bil prelep pogled na privezane čolne in na hiške na nasprotnem bregu, ki so strojarne. Uličice so tlakovane, na njih najdemo delavnice, butične hotele, trgovinice, restavracije. Čudovito romantično mesto. Ogledali smo si tudi notranjost katedrale, posvečene Devici Mariji, z baročnimi detajli. Na obeh straneh oltarja sta bila marmorna leva, ki ubijata zmaja.

Sardinska zgodovina je zares bogata. Okoli leta tisoč pred našim štetjem so feničanske ladje začele uporabljati zalive otoka za pristanišča za feničanske ladje. Trgovanje se je čez čas okrepilo in nastajala so mesta kot so Nora, Sulcis, Tharros, Olbia, tudi Bithia in Karalis (ki je današnji Cagliari). Žal pa so se dobri odnosi z domačini kmalu poslabšali, saj je nuraško ljudstvo napadlo feničanske naselbine, ki pa so za pomoč prosili Kartagino. Kartažani, ki so bili poraženi v prvi Punski vojni, so Sardinijo predali Rimljanom, ki pa so razglasili za svojo provinco. Stoletje so se Sardinci upirali, Rimljani nikoli niso prevzeli celotnega otoka. So pa Rimljani pustili cestno mrežo, kopališča, templje, akvadukte in amfiteatre. Otok ima zapuščino prednikov skoraj na vsakem koraku.

Ena od znamenitosti, ki smo si jo še ogledali, je bil predel Tharros, ki leži na rtu Capo San Marco, v bližini večjega mesta Oristano. Mesto Tharros so proti koncu osmega stoletja pred našim štetjem ustanovili Feničani na rtu Capo San Marco. Rt je bil varno zavetje trgovskim ladjam, iz obeh straneh ga obdaja morje, zato je to eden od najbolj zanimivih krajev v Sredozemlju. Večina najdb je iz punsko – rimskega obdobja, nekaj ostankov pa je tudi iz starejših civilizacij, kot je nuraška. Predel Tharros smo obiskali v nedeljo, v zgodnjih dopoldanskih urah, ravno ko se je odprl. Čutilo se je mirnost nedeljskega dne, bili smo edini obiskovalci arheološkega parka. Otroka sta uživala v teku po tlakovanih cestah, jaz pa v fotografiranju makov, ki so rastli med kamni. Po sredini ceste je tekel kanal, ki je nekoč služil kot kanalizacija, saj je bil sistem povezan z vrstami hiš na obeh straneh ceste. Najbolj znana sta dva korintska stebra, ki sta postavljena ob obali, s pogledom na morje. Bila sta čudovita, saj se je v času obiska sonce skrilo za oblake, sončni žarki so se svetleče odbijali od vode. Vse skupaj je naredilo prelepo kuliso za fotografiranje stebrov. Raziskovanje stare civilizacije smo zaključili pri trdnjavi, španskim stolpom San Giovanni, ki je bila zjutraj sicer še zaprta, a je bil ob trdnjavi čudovit razgled na konec rta, na obe strani obale, na velike valove, ki so se na eni strani zaganjali v obalo. Čudovito. Nepozabno.

Sveti nuraški kraj je tudi starodavni tempelj v Antusu, ki so ga odkrili leta 1966. Prevzeli so ga Kartažani, ki so ga posvetili božanstvu Sidu Addirju Babàiju. Nato so ga prenovili, ga okrasili z egipčanskimi in jonskimi simboli. Rimljani so tempelj prezidali in pri tem uporabili obstoječe gradnike, denimo jonske kapitle. Posvetili so ga bogu in stvaritelju Sardincev Sardusu Patru. Tudi mi smo obiskali ta sveti kraj. Tempelj stoji v zavarovanem parku, do koder smo se sprehodili po tlakovani poti in ob tem zagledali tudi divje orhideje, ki so rastle na travi ob poti. Odprl se nam je pogled na tempelj, pri katerem se je ohranilo le šest stebrov. Na določenem delu je tempelj narisan na steklu, tako da, ko smo ga pogledali skozi steklo, smo dobili občutek, kakšen je bil tempelj v prvotnem stanju. Osem metrski stebri so bili izdelani iz gladkih apnenčastih blokov in postavljeni na meter široke podstavke.

Niso pa samo templji, stara mesta in mesta naredile poseben pečat na nas. Eno od pomembnejših, če ne celo najpomembnejših dreves, ki raste na Sardiniji je tudi hrast plutovec (Quercus suber). Ko smo se vozili po otoku smo na večjih krajih videli olupljena drevesa in se spraševali, kaj je namen tega. Pluta je zelo pomemben del Sardinske kulture. Iz plute izdelujejo gospodinjske pripomočke, kot so žlice, zajemalke, podstavke, kot tudi različna korita, vaze, posode za vino in druge večje servisne posode. Pomembna proizvodnja je tudi vsem znanih plutovinastih zamaških, pluto uporabljajo tudi pri gradnji in izolaciji. Pluta je idealen material, saj je lahka, odporna proti vodi in vetru, ima tudi izolacijske lastnosti in je trpežna. Zelo zanimivo je bilo opazovati »pisana drevesa«, ki so bila ena poleg druge, v manjših in večjih nasadih. Pluto lahko olupijo šele, ko je drevo staro od petindvajset do trideset let. Prva olupljena skorja je elastična, porozna in zato skoraj neuporabna. Po desetih letih se lahko olupi nov sloj, ki je kakovostnejši. Drevesom odstranjujejo lubje na vsakih devet do deset let, pluto pa pred nadaljnjo uporabo predelajo. Tudi sami smo v eni od trgovin kupili plutovinasto vazo za spomin.

Cerkev, katere ne bomo pozabili, in ki ni bila v prvotnem planu za ogled, saj smo jo odkrili čisto po naključju, ko nas je pot vodila mimo, je cerkev v Vetrovni dolini cerkev Santissima Trinita di Saccargia. Cerkev naj bi ime dobila iz besede »sa acca argia«, kar pomeni lisasta krava. Legenda pravi, da naj bi krava pokleknila k molitvi, zato so na enem zmed kapitelov tudi izklesane krave. Nekateri pa verjamejo, da je Konstantin, takratni vladar regije, cerkev daroval camaldoleškim menihom, ki so jo nato razširili s pomočjo toskanskih arhitektov, obrtnikov in delavcev. Sprva so dogradili apsido in zvonik z izmeničnimi plastmi črnega trahita in belega apnenca. Gre za romanska cerkev, na katero so vplivale različne kulture, od Pisancev, Genovežanov, trgovcev, pridigarjev in trgovcem, ki so pustile vsaka svoj pečat. Cerkev je bila vidna že iz hriba, ko smo se spuščali v dolino in nas je tako fascinirala, da smo se mogli ustaviti. Zunaj je zelo pihalo (ime Vetrovna dolina je res pravo za to dolino), tako da smo oblekli vsa oblačila, ki smo jih imeli in se podali na ogled. Zunanjost je zanimive črno bele barve, krasijo jo tudi različni kipci živali. Ob cerkvi je večji travnik na katerem so ostanki samostana, ki je bil prvi in nekoč najpomembnejši camaldoleški samostan na Sardiniji. Za vstop smo morali plačati vstopnino nekaj evrov. Preprosta notranjost, z visoko, ozko ladjo, osvetljena z majhnimi nišami v stranskih zidovih, ustvarja posebno vzdušje. Na stenah so narisane razne freske, ki so na Sardiniji prava redkost.

Prelepo mesto, v katerem smo preživeli zadnjo noč, je bilo Orosei. Spali smo v prijetnem hotelu na vrhu hriba, od koder je bil prelep pogled na mesto, na morje in na drugi strani na hrib. Orosei je zgodovinska prestolnica regije Baronia, je zelo prijetno, živahno mestno središče s cerkvami in majhnimi belimi kamnitimi hišami, ki gledajo na cvetoča dvorišča. Sprehodili smo se po ozkih uličicah in prišli do glavnega trga. Ob glavnem trgu je bila cerkev Chiesa delle Anime, ki je zgledala, kot da bi jo preslikal kje iz kakšnih filmov. Našli smo prijetno sladoledarno, privoščili smo si še zadnji sardinski sladoled. Mesto je bilo živo, pri cerkvah so postavljali oltarje, slutili smo, da se bo nekaj dogajalo. Pri hotelu smo naleteli na dolgo ceramonijo, kjer so imeli na nosilih dva kipa Marij, eno z belim ogrinjalom in eno s črnim. Verska ceramonija je bila v povezavi s praznikom Velike noči, ki je bila v naslednjem tednu. Fascinantno je bilo opazovati pozno popoldansko procesijo, ki se je, ko se je končala molitev pri oltarju, odšla po ozkih uličicah do trga. Ves čas so prepevali, ceramoniji so se pridružili še ostali ljudje. Sardinija je sicer znana po festivalih in enega smo uspeli ujeti tudi mi.

Adijo, pomladna Sardinija, zagotovo se nekoč še vidimo. Verjetno v poletju in v raziskovanju plaž ter morskega sveta.