Na Sicilijo smo se odpravili z našo, skoraj dvoletno popotnico. Izkoristila sva še zadnjo možnost, da za njen let plačamo le letalske takse, brez celotne letalske karte, kar pa je pomenilo, da ni imela svojega sedeža, ampak je sedela pri meni v naročju. Potovanje je bilo okvirno načrtovano že v Sloveniji – od rezervacije prenočišč, izposoje avtomobila do načrta poti.

Zakaj Sicilija?

Ker je dokaj blizu (do nje lahko odletiš le z enim letom, brez prestopanja); ker je bila letalska karta relativno poceni; ker je ravno dovolj velika za dvotedensko potovanje; ker kljub bližini ponuja kulturno bogato izkušnjo; ker se lahko po njej enostavno premikaš z najetim avtomobilom (če odmisliš noro italijansko vožnjo), ker ponuja veliko različnih aktivnosti tudi za najmlajše (od odličnega sladoleda, ki smo si ga privoščili večkrat na dan, do voženj z ladjami in kopanja v toplem morju).

Prenočišča

Prenočišča sem rezervirala že doma, kjer sem tudi naredila okviren načrt poti. Pri rezervaciji sem bila pozorna, da je bilo vključeno brezplačno parkiranje (čeprav se je povsod pokazalo, da s parkiranjem kljub temu ni bi bilo težav), da je bilo prenočišče čim bližje središču mesta, da je bila v sobi zakonska postelja (zaradi lažjega spanja Ronje) in da je bil vključen zajtrk.

Šele na Siciliji se je izkazalo, da bi bilo bolje, če bi se osredotočila na rezervacijo apartmajev, sploh tam, kjer smo prenočili dve noči ali več. Zakaj? Ker smo enostavno skuhali juho iz vrečke (nasploh juhe v restavracijah zelo težko dobiš) ali testenine s paradižnikovo omako. Kosilo smo jedli v apartmaju, večerjo pa zunaj. Edina skrb pri tem je bila, da smo našli trgovino za nakup živil, katere pa so skoraj na vsakem koraki (manjši marketi).

BENETKE – LETALIŠČE PALERMO – CEFALU

Direktni let iz Benetk v Palermo, je trajal približno uro in pol. Leteli smo z AlItalia. Na letališču smo prevzeli avto, ki smo ga rezervirali že v Ljubljani. Na letališču so bili nadzorni smerokazi za prostor, kjer so posredniki za »Rent a car«. Pri našem posredniku Avis Budget, smo najprej uredili papirje in nato na parkirišču avto. Z rezervacijo ni bilo nobenih težav. Za lažje čakanje na ureditev dokumentov (zaradi gneče smo čakali dobre pol ure) je na veselje vseh staršev, v neposredni bližini otroška igralnica (in za prihranitev stresa že na začetku potovanja). Avto smo najprej fotografirali, ga pregledali in vanj namestili otroški sedež (ki smo ga rezervirali tudi že v Ljubljani). Ker smo se hoteli najprej prilagoditi na »noro« vožnjo po Siciliji, smo se že doma odločili, da čeprav priletimo v glavno mesto, čim prej pobegnemo iz njega in se vanj vrnemo na koncu potovanja. Prvo mesto je bilo torej manjše ribiško, zelo turistično, ter uro in pol oddaljeno mesto Cefalu. Prespali smo v B&B hostlu na vrhu hriba nad mestom.

Mesto je v času našega obiska kar kipelo od turistov. Peščena plaža, ki se nahaja ob središču mesta, je bila polna senčnikov in ležalnikov. Sprehodili smo se po ozkih, kamnitih uličicah do glavne katedrale – normanske katedrale z dvema stolpoma, ki stoji pod mogočno steno. Zgrajena je iz kamna, vstop vanjo je prost, v notranjosti pa so mozaiki iz 12. stoletja. Legenda pravi, da je kralj Roger II srečno ušel nevihti na morju, pristal pa naj bi na obali mesta Cefalu in v zameno dal zgraditi to katedralo. Pred katedralo je bilo nekoč pokopališče, sedaj pa je le prazen prostor, kot nekakšno dvorišče.  Nad mestom je tudi hrib Rocca, na katerega se je možno povzpeti, a smo se mi, zaradi vročine, raje odpeljali v naslednje mesto.

MILAZZO

Tu smo najeli zelo prijeten, čist, ravno prav velik, apartma. Bil je poleg pristanišča, glavna promenada je bila le nekaj minut stran. Težava v tem mestu je bila, da smo lahko parkirali le s parkirno uro, brezplačno, za dve uri. V primeru, da bi želeli podaljšati ali pa plačati parkirišče za dlje časa, pa bi se morali odpeljati v eno izmed privatnih parkirnih hiš (ki pa so slabo označena, po večini domačini sami najdejo turista, kateri pa nato vozi za njim na parkirišče). Posledično smo bili omejeni na odsotnost za določen čas. Naša malčica še vedno opoldne spi, tako da za nas to ni bila velika ovira. Mesto ima obmorsko promenado, ki se zbudi zvečer, ko je na njej polno trgovcev s spominki, oblačili, igračami. Blizu promenade pa zjutraj ribiči prodajajo ribe. Nad mestom stoji večji kompleks Grad Castello di Milazzo (vstopnina 5€/osebo),  ki nudi čudovit razgled na okolico, vidi se tudi Eolske otoke. Tu stojita cerkev in grad, v slednjega smo se skrili pred vročim soncem, poleg tega pa ima razstavljene različne stvari, med njimi tudi topove in ogromen kamin. Glavna mestna plaža je bila na nasprotni strani mesta, kot smo bili nastanjeni mi.  Plaža je bila dolga, z majhnimi kamenčki, brez naravne sence, vendar je možnost najema dežnika in ležalnikov. Mi smo jo obiskali v popoldanskem času, ko ni bilo več tako vroče. Super je tudi dostop do vode, saj je primeren tudi za otroke. Poleg tega pa je dokaj hitro globja voda, tako da lahko brez težav zaplavaš.

Mesto je idealno izhodišče za Eolske otoke, saj je le – tem najbližje. Ima zelo frekventno pristanišče, od koder dnevno vozijo ladje na vsakega od njih. Ena od možnosti je udeležba na celodnevni turi z agencijo, kar zajema obisk dveh otokov, ogled glavnih znamenitosti in plavanje. Lahko se odločite za nočni ogled še delujočega vulkana Stromboli. Tura se začne opoldne, s postankom in plavanjem na enem izmed otokov, zvečer vožnja do Strombolija (baje je lepo vidna lava), povratek pa okoli enajstih zvečer. Druga možnost pa je večja potniška ladja, ki pelje večkrat na dan (vozni red je dosegljiv tudi na spletu) na vse otoke. Večinoma so potniki turisti, ki na otokih tudi prespijo. Mi se za spanje nismo odločili, smo si pa naredili zelo lep izlet na približno uro oddaljen otok Vulcano. Cena karte za vožnjo z ladjo je bila 38€/osebo.

EOLSKI OTOKI

Eolsko otočje sestavlja sedem otokov –  Vulcano, Stromboli, Lipari, Salina, Panarea, Alicudi in Filicudi. Mi smo obiskali najbližjega –  otok Vulcano. Na njem stoji vulkan, iz katerega se kadi žveplo.  Otok je znan tudi po (zdravilih) žveplenih bazenih, v katerih se lahko kopate. Na otok smo prispeli zgodaj zjutraj, s prvim trajektom iz celine. To se je izkazalo za najboljšo odločitev, saj je bilo tako zgodaj zjutraj mirno, zelo malo ljudi, le tisti najzgodnejši. Sprehodili smo se po mestu, ki ima polno lokalov, restavracij, trgovin.  V zraku je bil vonj po žveplu. Nad mestom se je dvigal vulkan, na katerega smo se  povzpeli tudi. Do kraterja je malo več kot 800 nadmorske višine, pot je bila sestavljena iz drobnih kamnov. Pot je zjutraj vodila po senci, vzpenjala se je počasi, proti vrhu je bilo nekaj večjih skal.  Iz vrha vulkana je bil čudovit razgled na zaliv in na sosednje Eolske otoke. Na vrhu vulkana, tik ob kraterju, je bila razgledna ploščad, iz kraterja se je kadilo žveplo. Za vzpon smo potrebovali 40 min. Res čudovita izkušnja, jo priporočam.

Čisto blizu pristanišča je bila plaža vulkanskega izvora s črnim peskom, izpod katerega so se dvigali žvepleni mehurčki. Od tu je bil prelep pogled na vulkan. Plaža je idealna za male otroke, saj voda počasi prehaja v globijo, seveda pa brez kanglice in lopatke ne gre. Ponovno je možno najeti ležalnike in dežnike, saj ni naravne sence.

TAORMINA

Iz Milaza smo pot nadaljevali v mesto Taormina, ki je zraslo na hribu. Taormina je bila najprej rimska, nato arabska, normanska in španska.  Avto lahko parkirate na enem izmed privatnih plačljivih parkirišč ob vstopu v mesto (od 2h/uro) ali pa ga pustite spodaj v mestu Mazzaro in se z gondolo zapeljete v Taormino (gondola 3€/osebo v eno stran) . Mi smo izbrali slednjo možnost. Gondola je tudi bila testna preizkušnja pred vzponom na Etno. V mestu Mazzara smo se kopali, saj v Taormini zaradi lege na hribu, to ni bilo mogoče. Najbolj znan je otoček Isola Bella, ki je dostopen peš, saj je voda do otoka zelo nizka.

Taormina je prijetno mesto s pisanimi uličicami, umetniki, prodajalnami keramike in s pogledom na mogočno Etno. Nujen je postanek na trgu Piazza IX Aprile, kjer je vrvež tako podnevi kot ponoči, ko pridejo na plano ulični umetniki. Tu sem dobila tudi posebno darilo za svoj 30. rojstni dan – Družinsko karikaturo. Nujen je ogled tudi Grškega gledališča (10€ /osebo), katerega so obnovili Rimljani. V njem so potekale tudi gladiatorske igre. Gledališče je znano po zelo dobri akustiki, saj če si na vrhu gledališča, lahko slišiš obiskovalce, ki sedijo v prvi vrsti. Pred vročino smo se skrili v prelep Javni park, z vodno fontano, otroškim igriščem in klopcami.

SOTESKA ALCANTARA

Naslednji postanek je bil kanjon Alcantra, za katerega smo si rezervirali dopoldne. Vstopnina v park je bila 12€ /osebo, v ceno je bila vključena tudi naravoslovna učna pot, lahko pa se odločite le za spust v sotesko in kopanje (cena je seveda nižja).

Najprej smo se sprehodili po parku, kjer so bila posajena različna, za nas dokaj eksotična, drevesa (kaktusi, limete, limone…), v njem so bile na ogled tudi skulpture dinozavra, krokodila, nilskega konja. Park nudi zelo lep pogled na kanjon. Le -ta je črne barve, saj je vidna lava, ki se je strdila v obliki šesterokotnih stebrov, ki nastanejo podobno, kot nastanejo izsušitvene razpoke v izredno suhi zemlji. Na površini se te šesterokotnike zelo slabo vidi, v kanjonu pa je reka izdolbla in poudarila njihovo obliko. Do vznožja kanjona se lahko zapeljete z dvigalom ali pa se sprehodite po stopnicah. Voda je hladna in ni najbolj primerna za kopanje. Našli smo rešitev, in si sami na enem izmed velikih vdolbnih kamnov, naredili bazenček. Peš smo se sprehodili po kanjonu, tok vode je bil zelo močan, tako da je bila hoja po kanjonu navzgor otežena.

Nekaj več dejstev o nastanku te soteske:

Vintgar je vulkansko-tektonskega nastanka. Ob izbruhu ognjenika Moio, najbolj stranskega Etninega kraterja, je lava zalila celotno dolino Alcantare več 10 m visoko in reki zadelala strugo. Posledično je nastalo jezero, na območju Sciara Larderia pa je zaradi različno hitrega ohlajanja lave in posedanja nastal 70 metrov globok, 5 metrov širok in 500 metrov dolg podolžni lom, po katerem so si zajezene vode utrle pot proti morju. Posledica hitrega hlajenja so pravilno, oglato oblikovani bazaltni stebri. Podobno naj bi na reko učinkovali že poprejšnji izbruhi.

CATANIA IN SIRAKUZE

Štiri noči smo bili nastanjeni na značilnem sicilijanskem Agriturismu, na posestvu z bazenom, otroškim igriščem, domačo restavracijo in živalmi (osmimi psi, oslom in konji). Prijetno posestvo, z malo manj fleksibilnimi lastniki. Tu smo preizkusili tudi njihovo tipično večerjo (26€/osebo), ki je trajala dve uri. Bila je sestavljena iz večih hodev. Večinoma je v ceno vštet tudi kozarec njihovega znanega vina, a v najinem primeru žal ni bilo tako.

Od tu smo naredili izlet v CATANIO, ki je drugo največje mesto na otoku. Ima nekaj znamenitostmi, ki so v bližini glavnega trga Piazza Duomoslonji vodnjak, katedrala Duomo di Catania, amfiteater Teatro Romano, ….. Mesto si lahko ogledate s turističnim avtobusom, se sprehodite in posedite na glavnem trgu ter si seveda privoščite odlični gelato.

SIRAKUZE pa je mesto, ki mi je ostalo v spominu zaradi neke posebne energije. Leži čisto ob morju, ima prijetne uličice polne različnih trgovinic. Glavni trg ima čudovito katedralo ( 2€ za vstop/osebo), kjer sem bila navdušena nad starimi lestenci, ki so spominjali na grajske svečnike. Ob obali je tudi manjši, star akvarij (4€/osebo), v katerem smo bili sami, saj se turisti večinoma ne odločajo za ogled. Posebno vzdušnje je bilo tudi na njihovi tržnici, s sadjem, zelenjavo, začimbami, ribami, oblačilli…

Poleg znamenitosti v centru mesta, pa smo obiskali še aerološki park Arheologiko (10€/osebo), ki je približno 15 min vožnje oddaljen iz centra mesta. Park je velik, z bolj ali manj znanimi znamenitostmi, kot sta:

  • Dionizijevo uho – »apnenčasta umetna jama«. Rekli so ji tudi ječa Paradiso, nahaja pa se pod grškim gledališčem
  • Grško gledališče – največje na Siciliji, ki sprejme tudi do 15.000 gledalcev

ETNA

Vzpon na Etno pa je bilo res posebno doživetje. Etna je največji, še delujoči, evropski ognjenik, z večjim številom kraterjev. Visok je 3300m, vendar se vrh, zaradi aktivnosti, ves čas spreminja. Decembra 2018 je bil zadnji večji izbruh. Območje vulkana Etne je zelo rodovitno. Tu uspevajo kostanj, mandlji, gobe. Domačini, ki živijo ob vulkanu, pridelujejo med (katerega se da kupiti na stojnicah in trgovinah na Etni). V preteklosti je bilo tu kar nekaj vrst živali (od jelenov do divjih prašičev), mi pa smo imeli srečo in videli lisico.

Na pot smo se odpravili že zgodaj, tako da smo bili ob 9h že na začetni točki Rifugio Sapienza,  od tu je možen vzpon na vrh vulkana ali pa na katerega od kraterjev. Na ploščadi je veliko plačljivo parkirišče (1€/h), ki pa je bilo tako zgodaj še skoraj prazno. Odločili smo se, da se z gondolo Funivia dell’Etna odpeljemo na najvišjo možno točko.

Pri okencu za vstopnice smo bili okoli 9:30, takrat še ni bilo gneče (ko smo se vračali nazaj okoli 10:30 je bila zelo dolga kolona, zagotovo so čakali vsaj pol ure za nakup). Kupili smo kombinirano vstopnico, ki je vključevala vožnjo gondolo in mini avtobusom, kot nekakšnim džipom za več oseb (64€/osebo – gondola + džip). Gondola je imela prostor za 6 oseb, dvignili pa smo se za 1000m. Gondola se je med vožnjo dvakrat ustavila visoko nad tlemi. Nevšečnost za vse ljudi, ki imajo težave z zaprtimi prostori in višino. Na Etni večinoma tudi piha zelo močan veter, ki je gondolo nihal sem in tja. Sama imam velike težave s potovalno slabostjo, a je tu nisem imela, tudi Ronja je mirno sedela in opazovala okolico. Na vrhu smo se presedli na džip in se odpeljali pod krater. Zaradi močnega vetra, ki je prenašal droben pesek,  so priporočljiva oprema sončna očala in seveda zaščitna oblačila. Na vrh Etne se lahko podate tudi peš, vendar velja opozorilo, da vrh hitro in nepričakovano zajame megla, zaradi katere se nemalokrat kakšen turist izgubi.

CALTAGIRONE

Sedaj smo zapustili vzhodni del Sicilije in pot nadaljujemo v notranjost.  Caltagirone je mestece, ki smo ga izbrali za krajši postanek. Priporočam, da avto pustite na označenih parkiriščih, nekje v sredini vzpona proti centru mesta. Če pa se boste tako kot mi, želeli zapeljati čim bližje središču, vam bo naenkrat zmanjkalo parkirišč in boste ujeti v zelo ozkih enosmernih uličicah (iz katerih smo šele po pol ure našli izhodiščno točko, kjer so parkirišča). Caltagirone je znan po 142 ročno obarvanih keramičnih stopnicah, ki so okrašene z različnimi mozaiki. Mesto je prijetno, s simpatično kavarno na trgu.

AGIGENTNO

Tudi to mesto je zraslo na hribu. Bili smo v prijetnem hostlu Guest House Artemide, v bližini katerega je bilo veliko plačljivo parkirišče. V center mesta smo šli peš, saj je bila glavna ulica le par minut stran od prenočišča. Ulica je zaprta za promet, ima pa polno trgovin, kavarn, restavracij, slaščičarn. Glavni razlog, da smo obiskali to mesto so bližnji grški templji v Deželi templjev, ki so bili le 10 min vožnje oddaljeni od našega prenočišča in ponovno velja, da jih je potrebno obiskati zjutraj, saj se kasneje, pred njimi vije dolga kolona turistov. Kot že samo ime pove, se templji razprostirajo po dolini. Do templjev se lahko sprehodiš ali pa se do njih odpelješ kot z manjšim avtom, kot nekakšnim»ljubljanskim kavalirjem.

Valle dei templi ali dolina templjev (12€/osebo) je vredna ogleda. Prvotno je bilo tu deset templjev, sedaj pa jih je (oz. njihovih ostankov) še devet. Templji so nastali med 6. in 5. stoletjem p.n.š.. Razlog za uničenje naj bi bil potres, nekateri pa pravijo, da naj bi jih uničili stari kristjani.  Najbolj znana sta:

  • Tempelj olimpijskega Zevsa, od katerega je ostal le kup kamnov, bil pa je največji znani grški tempelj na svetu.
  • Konkordijin tempelj je popolnoma ohranjen, saj so ga uporabljali kot cerkev.

V Arheološkem muzeju (ki pa ni del doline templjev), so shranjeni bronasti kipi, katere so našli v dolini, vendar zaradi vremenskih pogojev (in turizma) ne morejo biti na prvotnem kraju najdbe. Na ogled  je le kip Dedalusa, in sicer pred Konkordijivim templjem.

Turške stopnice so še ena od znamenitosti, ki smo si jo ogledali. Bele skale, ki se dvigajo nad morjem, so bile v času našega obiska polne turistov. Spustili smo se do peščene plaže in se sprehodili vzdolž obale do belih skal. Dostop do njih je bil le po morju (globina vode približno pol metra),  saj je bila pot ob obali zaprta zaradi nevarnosti padanja kamenja. Turške skale so znana fotografska točka, po skalah se lahko sprehodite ali pa se uležete v katero izmed vdolbin (ki delujejo kot ležalnik).

MARSALA

Marsala je mesto ob SZ obali Sicilije. Obiskali smo jo v dopoldanskih urah. V stari del mesta smo se sprehodili skozi velika stara kamnita vrata. V starem mestnem jedru so ponovno uličice s trgovinami, restavracijami in seveda glavnim trgom s katedralo. V mestu lahko preizkusite tudi njihova tradicionalna vina.

Poleg Mesine, proti mestu Trapani, poteka 22km dolga antična solna cesta.  Cesta je speljana ob obali, kjer se je možnost kopati in kajtati. Voda je zelo plitka, tako da je plavati težje. Vzdolž obale so tudi solni bazeni, ki so še posebej lepi ob sončnem zahodu. Mi smo pot nadaljevali ob obali do večjega parkirišča (označeno – Mozia), kjer smo kupili karto za prevoz z ladjico (13,5€/osebo). Vozili smo se do otoka Mozia, si ogledali ruševine, imeli čudovit pogled na stare mline za mletje soli ob obali. Možnost je bila, da bi se na otoku tudi ustavili, a se noben od nas turistov, za to opcijo ni odločil. Uživali smo v vožnji, ki nam je popestrila to vroče popoldne. Voznik ladje nam je tudi pokazal predel, kjer je bila v preteklosti voda tako nizka, da je tu potekala cesta.

Solna cesta – Via del Sale ima idelane pogoje za pridelavo soli:

  • obsežno plitvo morje, ki ga na zunanji strani omejuje Egadsko otočje.
  • kristalno čisto odprto morje, z visoko vsebnostjo soli (višja koncentracija soli v morju – skoraj 10 % višja kot npr. v severnem Jadranu
  • odprto morje, kjer ni vplivov pritokov rek, ki znižujejo slanost priobalnih morij
  • idealni vremenski pogoji (suhi topli vetrovi, ki pihajo iznad Afrike)

TRAPANI

Pot iz Mesine do mesta Trapani vodi ob obali, mimo solin, na katerih smo videli flaminge. Prva postaja je bilo srednjeveško mesto Erice, ki stoji na hribu in nudi čudovit pogled na okolico. Erice je zelo turistično mesto, do katerega se lahko pripelješ z avtom, ki ga pustiš na plačljivem parkirišču pred mestom ali pa z gondolo. Tokrat smo izbrali prvo možnost. Celotno mesto je srednjeveško, obdano z obzidjem,  s kamnitimi uličicami, z gradom (4€/osebo) ter seveda vso turistično ponudbo. Za ogled je dovolj dopoldne.

Tudi v Trapaniju smo bili nastanjeni poleg pristanišča v zelo prijetnem guest housu B&B il Profumo del Porto. Mesto je standardno sicilijansko, z glavnim trgom s katedralo. Od tu smo naredili izlet na bojda najlepša plažo Sicilije, ki je bila približni uro vožnje stran, na rt San Vito lo Capo.  Plažo smo si le ogledali, se »pofočkali«, saj je bila v našem obisku prepolna s turisti, poleg tega pa je to peščena plaža, ki mi ni ravno posebej ljuba. Raje smo se zapeljali nazaj in se ustavili na kameni, veliko manj turistični plaži, ki je prav tako imela urejeno parkirišče. Mesto Trapani ima mestno plažo, vendar smo se raje odločili, da raziščemo še enega zmed  Egadskih otokov – otok Levanzo.

EGADSKI OTOKI

Otokov je pet, vendar niso vulkanskega izvora. Na njih vsakodnevno pelje večja ladja iz mesta Trapani. Odločili smo se za obisk tistega, ki nima peščene plaže in ki ni tako zelo velik in turističen. Otok Levanzo  je slabo poseljen otok, z modro kristalno vodo in z belimi hišicami, ki imajo modra vrata in okna. Na otok smo se vozili 25min (17,5€/osebo za obe smeri). Iz pristanišča smo se s prehodili po mestecu, nato naprej po asfaltirani poti nad morjem (spodaj so bile večje skale, brez dostopa do morja). Občudovali smo naravo, ki je niso motili avtomobili, motorji…. Bili smo sami, brez trume turistov. Našli smo pot, ki je zavila navzdol proti obali. Ustavili smo se na plaži, na kateri je ležalo le nekaj turistov. Preživeli smo res lep zaključek našega morskega raziskovanja.

PALERMO

Na poti do glavnega mesta, smo naredili postanek še v parku Parko di Sicilija (8,5€/osebo). Je velik park z dinozavri, živalskim vrtom in različnimi igrali (dežela Petra Pana…). Kljub velikosti pa park ni dodelan (ograde živali, ki so večinoma  ograjene še z dodatno ogrado – zelo slaba vidljivost živali, slaba gostinska ponudba…).

Pred nami je bilo še zadnje mesto, pred povratkom domov. Spali smo v stanovanju blizu središča mesta, avto pa smo brezplačno parkirali kar pred njim. V Palermu je več znamenitosti  vrednih ogleda:

  • Cerkev Chiesa del Gesu–  na zunaj cerkev name ni naredila posebnega vtisa. Me je pa toliko bolj presenetila notranjost, ki ima izklesane različne figure, prelepe freske. Priporočam ogled!
  • Katedrala Cattedrale di Palermo na glavnem trgu, ki je bila najprej krčanska bazilika, nato mošeja in na koncu katedrala. Priporočam, da se povzpnete na njeno streho in si ogledate Palermo še iz ptičje perspektive ( 5€/osebo)
  • Sprehod po turistični ulici do baročnega križišča Quattro Canti (štirje vogali) oz. Piazze Vigliena, ki deli mesto na štiri četrti. Trg obdajajo štiri baročne stavbe s kipi in vodnjaki, ki predstavljajo vladarje, ki so vladali posamezni četrti.
  • Trg in vodnjak Pretoria na njem je postavljen vodnjak z golimi kipi in z kipi živali. Je zelo priljubljena točka za fotografiranje mladoporočencev
  • Opera
  • Montreale – cerkev na hribu nad mestom. V bližini je tudi parkirišče, kjer smo tudi sami parkirali avto. Celoten cerkveni kompleks je velik, z glavno katedralo in vrtovi. Ogledali smo si notranjost, ki jo krasijo različni mozaiki. Sprehodili smo se tudi po cerkvenih »tunelih« na streho, ki nam je omogočala prelepe razgled na okolico in celoten Palermo. Še nasvet – ne pozabite, da je v cerkev je potrebno vstopiti z dolgimi hlačami in majico, ki pokrivajo ramena.

Mesto smo si ogledali tudi s turističnim avtobusom (15€/osebo). Za nas je bila to neka nova izkušnja, je pa generalno ne priporočam, saj je večina glavnih znamenitosti dostopna peš.

ZNAČILNOSTI SICILIJE:

Hrana in pijača

 Pice in testenine

V večini restavracij  je potrebno plačati postrežnino, ki znaša med 1,5€ do 2,5€ na osebo. Mi smo si skoraj vsak dan privoščili pico. Poleg pic pa je Ronja zelo rada jedla testenine s paradižnikovo omako. V povprečju smo za obrok plačali 20€ (dve glavni jedi in 1,5l vode). Povsod je možno naročiti sicilijanska vina.

Sladice

  • Canolli je sladica, iz testa (kot za flancate), napolnjena z sladkano ricoto (stranski proizvod pri izdelavi sira) in potresena z oreški (pistacijo, mandlji).
  • Pojedli smo tudi na »tone« sladoleda in popili veliko granit. Okusi so odlični, naravni, v njih je pravo sadje. Cene za sladoled in granite so bile od 2€ naprej (odvisno od lokacije). Granito lahko naročite tudi s smetano in sladkim kruhom. Sladoled pa vam lahko, namesto v kornetu ali lončku, postrežejo tudi sladkem v kruhu.

Nastanek granit in sladoleda:

Grki in Rimljani so sneg Etne koristili za hlajenje vina, Arabci so prinesli južno sadje in sladkor, ki so ga uporabljali za sladke napitke. Sicilijanski kuharji so ledu dodajali sladkor in naravne okuse (limono, jasmin, cimet) in tako so nastale granite in sorbeti. Na začetku 18. stoletja so izpopolnili znanje (ni znano ali sami ali pa so si jo izposodili pri celinskih sosedih) in nastal je sicilijanski gelato.

Vina

Sicilija je vinoroden otok, ki je bohoti z vinogradi. Vino je odlično, izbirate pa lahko med različnimi okusi, tudi glede na pokrajino.

Simboli Sicilije

Znak Trinakrija – Simbol Sicilije je Trinacria, ki je vzhodni orientalni simbol ter alternativno ime za Sicilijo. Karakterizira tri pomembna zgodovinska mesta na Siciliji, ki tvorijo trikotnik. To so Siracusa, Messina in Marsala. Predstavlja legendo o krilati ženski pošasti s kačami namesto las in ostrimi kremplji.

Plaže in morski svet

Plaže so čiste, večinoma imajo lep dostop do morja (kar je sploh pomembno za družine z malimi otroci), vendar so večinoma brez naravne sence (na vseh turističnih krajih je možnost nakupa dežnika in ležalnika). Na otoku najdete peščene plaže, prav tako pa plaže s kamenčki.

Narava

Po notranjosti otoka je polno različnih nasadov trte, granatnega jabolka, oliv, mandljev. Tu uspeva tudi pistacija. Še posebej rodovitno zemljo najdemo pod vulkanom Etna, kjer raste tudi kostanj, ki je pomemben pri pridelavi medu.

ZA KONEC:

  • Čas potovanja: 8.-13.9.2018
  • Cena letalskih kart: 495€ / tri osebe
  • Cena najema avta: 430€ (vključen otroški sedež)
  • Prevoženi kilometri: 1500km
  • Poraba bencina: 150€; cestnine: 7€
  • Cena prenočišč: 850€ (povprečno 54€ na noč)

Poraba na potovanju/osebo (vse vključeno): 1700€/osebo