MAURICIUS – MAVRICIJ

Prelepe peščene plaže, kjer otroci gradijo peščene gradove, se kopajo v toplem morju in kjer niso nevarnost veliki valovi, saj le – te prestreže koralni greben, ki obdaja otok. Hoja po nacionalnem parku in odkrivanje slapov, templjev, svetih jezer, mest in vasic za vse, ki radi raziskujejo. Veter in morje za ljubitelje kajtanja, koralni greben in pisane ribe za potapljače, prostrana golf igrišča za golfiste in prekrasni resorti za vse, ki si polnijo »baterije« z ležanjem na plaži in branjem knjige. Otok je mešanica kultur, ki dajo otoku poseben čar. Hrana je mešanica indijske, mauricijske, kitajske in tudi kontinentalne kuhinje. Zanimivo je bilo opazovati vernike, ki so zahajali v mošejo na molitev, nedaleč stran pa je stal hindujski tempelj, kjer so hindujci opravljali svoje ritale in kjer je prijetno dišalo po kadilih. Ulico ali dve stran pa je stala krščanska cerkev, v katero so prav tako vstopali verniki. Pri vsem tem sem dobila občutek, da tu vlada spoštovanje in da ni pomembno h kateremu bogu kdo veruje.

Otok smo obiskali z najino Ronjo, triletnico, ki je nadvse uživala v raziskovanju otoka in igranju na peščenih plažah.

Letalska karta

Leteli smo z letalsko družbo AirFrance iz Ljubljane v Pariz (dve uri) in nato na Mavricij (enajst ur). Drugi let je bil naporen, saj je bil (pre)dolg. Ronja ga je večinoma prespala (na dveh sedežih), midva pa sva se drenjala na preostalem prostoru, (ki ga skoraj ni bilo). Če bi še enkrat izbirala karte, bi zagotovo vzela let z drugačno razporeditvijo letov (in ne bi bil en let tako dolg). Povratek je bil podoben, le da smo leteli z njihovo letalsko družbo Air Mauricius, ki nam je bila bolj všeč (malo več prostora med sedeži; bolj bogat paketek za otroka; paket potrebščin za vsakega potnika – nogavice, zobna ščetka in pasta, maska za spanje, na letu z Air France smo dobili le sledjo).

Vreme in čas obiska

Mavricij je manjši otok, za njegovo raziskovanje pa smo si vzeli slabe tri tedne. Potovali smo v drugi polovici septembra, ko je na otoku še vedno zima (se ravno počasi prevesa v poletje). Temperature se kljub temu dvignejo do petindvajset in več stopinj, tudi morje je bilo prijetno za kopanje. Nekajkrat nas je ujel dež, vendar je bilo ozračje toplo, tako da nas ni preveč motilo.

Prevoz po otoku in prenočišča

Ena od možnosti izbire prevoza po otoku, je lokalni prevoz, a glede na to, da smo potovali z otrokom, smo raje najeli avto. Vozijo po levi strani ceste, vendar se kljub temu vožnje zelo hitro navadiš. Najem avtomobila in prenočišča smo uredili že doma, in sicer prvi del potovanja smo preživeli na jugu (La Gaulette), drugi pa na severu otoka (Balaclava).

Živalstvo otoka

Otok ima pestro floro in favno, kar nekaj vrst pa je endemičnih, kar pomeni, da jih lahko najdemo le na določenem kraju oz. predelu. Tu živijo eni izmed največjih polžev na svetu, ahatniki. Polže so ljudje prenesli tudi v ostale dele sveta, kjer pa so invazivna vrsta, saj se uspešno množijo in zavzamejo življenjsko okolje ostalim vrstam, ki so že prvotno na ozemlju. Tudi mi ahatnikov nismo mogli zgrešiti, saj so prisotni povsod, kjer je trava, gozd. Imajo veliko podolgovato  zavito hišico in so rjavkaste barve.  Živali, ki jih lahko vidite le na tem otoku, so tudi mauricijski sadjejedi netopirji (pravijo jim tudi leteče lisice). Čez dan se zadržujejo v krošnjah dreves, ko pa se začne mračiti pa zavzamejo nebo namesto ptic. V gozdu nacionalnega parka Black River Georges lahko srečamo tudi opice vrste makaki ter veliko število tropskih vrst ptic.  Makaki se še posebej radi zadržujejo na turističnih točkah, kjer je polno turistov in posledično tudi hrane. Na otoku  je v daljni preteklosti živel tudi ptič Dodo, ki pa je imel zelo slab obrambo (ni imel naravnih sovražnikov). Bil je zaupljiv in ni mogle leteti, tako da je bil lahko tarča priseljencev, ki so ga popolnoma iztrebili. Dodo je bil ptica iz družine golobov, velik približno meter in težek malo čez dvajset kilogramov. Je najpogosteje uporabljena vrsta, ki je kot primer živali, ki je izumrla.

 LA GAULETTE

Apartma smo najeli v prijetnem obmorskem mestu La Gaulette, blizu zelo znane gore Le Morne (tu, z Le Morne v ozadju je posneta svetovno znana fotografija iz letala, ko je viden v morju podvodni slap). Narava na tem koncu otoka je čudovita, zelena, divja, bujna. Blizu našega apartmaja je bila cesta, ki se je strmo vzpenjala in je vodila do nacionalnega parka Black River Georges, kjer se razprostira tropski gozd. Mesto ima tudi večji supermarket, kjer smo kupovali hrano, saj smo jo večinoma pripravljali sami (dva obroka na dan zagotovo). Mesto pa ni imelo svoje plaže, zato smo se vozili na bližnje – večinoma smo se kopali na javni plaži Le Morne, ki je zelo prijetna in ne zelo obljudena ali pa smo se odpeljali na približno 10 min oddaljeno vetrovno plažo La Prairie Beach, na kateri pa smo se le igrali z vodo in mivko, uživali v bučanju valov, ki so nekje v daljavi udarjali v koralni greben.

Mesto La Gaulette leži ob vznožju Nacionalnega parka Black River Georges, zato je idealno za raziskovanje le – tega. V nadaljevanju so opisane znamenitosti, ki se nahajajo na planoti parka in katere smo si ogledali tudi sami.

NACIONALNI PARK BLACK RIVER GEORGES

  • Del parka je svetovno znana naravna znamenitost – sedem barvna zemlja. Za vstop v park z avtomobilom je bilo potrebno plačati vstopnino (250R-6,20€/osebo, Ronja brezplačno)). Najprej smo se odpeljali do razgledne točke, od koder je bil čudovit razgled na padajoči slap Chamarel. Je najvišji slap na otoku, voda pade sto metrov globoko. Malo naprej je predel z barvno zemljo, ki je obdan z zaščiteno ograjo, saj ga v nasprotnem primeru verjetno ne bi bilo več zaradi množičnega turizma.  Barve zemlje se prelivajo – od različnih odtenkov rjave do rdeče in vijolične barvne. Kamnine so vulkanskega izvora, nastale pa so zaradi različne temperature ohlajanja. Le- te pa se ne razlikujejo samo na podlagi barve, ampak tudi glede gostote, saj naj bi se kljub temu, da zemljo zmešamo, barve postavile nazaj v plasti. Na razgledni ploščadi je kavarna, kjer smo si privoščili skodelico tradicionalne kave in domačo lučko mangovega sladoleda. Kavo je značilnega kislega okusa in jo je možno kupiti tudi za seboj. Če pa želite poskusiti še kaj bolj eksotičnega si lahko naročite sok iz palic sladkornega  trsja, ki vam ga stisnejo na posebni napravi, kar pred vašimi očmi.
  • Blizu vhoda v park Chamarel je Corios Corner (375R-9,30€/osebo, Ronja brezplačno). Gre za zabavno hišo, polno različnih iluzij, igral, ugank. V hiši in na vrtu je tudi polno fotografskih točk, kjer smo naredili zabavne fotografije. Obiska hiše res ne smete izpustiti.
  • Ebony forest je park v predelu Chamarel, kjer je možnost različnih trekingov, sprehodov, raziskovanja. Mi smo se ustavili v restavraciji Takamaka, ki je locirana pri muzeju Ebony Experience, nato pa se sprehodili nekaj metrov stan po poti v hrib do luksuznih počitniških hišk. Hiške so v čudoviti naravni in nudijo prekrasen razgled na turkizno morje, na goro Le Morne in na manjše otoke.
  • Aleksandra waterfols so slapovi, do katerih lahko pridemo s trekingom po parku. Mi smo si jih ogledali iz razgledne točke parka, ki je še posebej priljubljen za posedanje, piknike. V njem domujejo tudi opice makaki. Razgled na slapove pa žal ni najboljši, saj ga zakrivajo drevesa.
  • Nekje na sredini planote nacionalnega parka Black River Georges je zelo turistična razgledna točka, ki me je naravnost očarala. Ne morete je zgrešiti, saj je tam vedno polno turistov, poleg tega pa je tu postavljen manjši zunanji market s spominki, oblekami,… Na koncu te poti je nor razgled na zeleno divjino, gozdove, slapove. Zame je bil to trenutek, ki je bil eden izmed vrhov potovanja. Vsepovsod zelenje, slapovi, hribi in doline, v daljavi pa medli obrisi mesta.
  • Na planoti nacionalnega parka je tudi hindujsko svetišče posvečeno boginji Šivi. Sveto jezero Grand Bassin, ki leži v nekdanjem kraterju ugaslega ognjenika, obdajajo manjši templji, po katerih se podijo opice makaki. Hindujci verujejo, da je voda v jezeru, iz svete reke Ganges v Indiji. Makaki plezajo po strehah templjev in zelo radi malo ponagajajo ljudem in jim izmaknejo banano, rogljiček ali plastenko vode. Malo naprej od jezera je triintrideset metrov visok kip boginje Šiva, ki velja za pomembno romarsko središče hindujcev izven Indije. V jezeru naj bi bile tudi ribe in jegulje, vendar je teh, zaradi svetosti, prepovedano loviti.
  • Bois Cheri (plantaže čaja) so oddaljene približno 10min vožnje od jezera. V jutranjih in dopoldanskih urah so na plantažah pobiralci čaja. Malo naprej je še tovarna pridelave čaja, po kateri je možen voden ogled.
  • V nacionalnem parku je veliko možnosti za sprehode, za raziskovanje narave kot tudi za adrenalinska doživetja, kot je zipline. Mi smo prehodili le manjši del poti. Uživali smo v zvokih ptičjega v petja, v raziskovanju posebnih rastlin vrste mimoza, ki se jim v primeru dotika, listi v nekaj sekundah zaprejo. Odkrili smo tudi manjše rastišče ananasa. Skratka tu v parku nam ni bilo dolgčas in bi ga lahko raziskovali še v nedogled.

 

PREDEL LE MORNE

Poleg vseh znamenitosti v Nacionalnem parku, pa je v bližini mesta La Gaulette mogočna gora Le Morne, na katero je možen vzpon. Žal pa so v času našega obiska ves čas potekala obnovitvena dela poti in pot na goro ni bila možna. Je pa pod goro prijeten naravni park, kjer smo videli sadjejede netopirje, ki so se oglašali v krošnjah mogočnih dreves, velike rakovice, ki so se skrivale v mangrovah (rastline, ki živijo ob obalnem pasu), več vrst ptic, kuščarjev, za konec poti pa nam je pot prekrižal še mungo. Za ljubitelje narave res nepozaben sprehod.

Na nasprotni strani gore Le Morne je predel z dragimi resorti in ogromnim golf igriščem in privatizirano plažo. Mi smo popoldneve preživljali na javni plaži pod goro, ki je bila neobljudena, mirna, s postopnim prehodom v globjo vodo, na kateri ni pihalo in ki je bila res idealna tudi za družine z majhnimi otroci. Na plaži je bil parkiran tudi kombi s sladoledom in manjšimi prigrizki.

Iz mesta La Gaulete smo delali dnevne izlete:

1.VANILLA CROCODILE PARK – GRISS GRISS – ROCHSTER FALLS

Ena od atrakcij otoka so velikanske kopenske želve, katere smo videli v dveh zooloških parkih. V Vaniila Crocodile parku (500R-12,40€/osebo, Ronja 270R-6,70€) so imeli na ogled več različnih vrst živali, kot so krokodili, lemurji, različni kuščarji, sadjejedi netopirji in srne, katere so se prosto gibale po parku. Najbolj pa smo bili navdušeni nad predelom, kjer so bile velikanske madagaskarske želve. Želv je več kot sto in so se prosto gibale po velikem območju, prav tako pa smo se lahko tudi mi sprehajali med njimi. Najstarejša med njimi je stara več kot sto deset let. Želvam se lahko približamo, se z njimi fotografiramo in jih previdno pobožamo. Mi smo dokupili še dodaten program (750R-15,60€/osebo, ne glede na starost), kjer smo odšli v ogrado z malimi želvami, jih božali in hranili z vejami, na katerih so bili zeleni listi.  Denar, ki ga dobijo s temi programi je namenjen ohranjanju želv in vračanju le – teh nazaj na Madagaskar. Poleg tega programa pa je možnost hranjenja lemurjev, posebnih opic, ki tudi živijo na sosednjem Madagaskarju. Park ima prijetno restavracijo, v kateri smo se počutili, kot da smo v džungli. Imeli smo prelep pogled na drevesne krošnje, v katerih so se skrivale pisane ptice, ki niso bile plašne in so na mizah iskale drobtinice hrane. V parku smo si ogledali še hranjenje krokodilov. Na vrv so obesili kose mesa in jih spuščali počasi v vodo. Krokodili so hlastali za hrano in pri tem glasno pokali s čeljustmi.

Le Gris Gris je mesto čisto na jugu otoka. Znano je po plaži, ki je zelo vetrovna in katero obdajajo velikih rjavih klifih vulkanskega izvora.

Rochster Falls so slapovi, ki so malo težje dostopni. Nas je GPS navigacija vodila po makadamski poti med visokim sladkornim trsjem. Tudi parkirišče je bilo urejeno sredi sladkornega trsja, nato pa je sledila še približno 10min hoja do slapov. Slapovi niso bili visoki, so bili pa široki, vendar name niso ravno naredili posebnega vtisa (dejansko sem bila bolj navdušena nad divjo vožnjo med sladkornimi trsi).

2. CASELA NATURE PARK – FLIC EN FLAC

Casela Nature park je velik park, kot nekakšen glavni živalski vrt otoka, z veliko različnimi vrstami živali, otroškimi igrišči, adrenalinskim delom, safarijem. Ponujajo različne aktivnosti (različna hranjenja živali, doživetja…) in od tega se nato razlikuje tudi cena vstopnice. Mi smo kupili osnovne vstopnice s safarijem, za katere smo plačali 850R (22€) / osebo, Ronja brezplačno. Za ogled smo potrebovali več ur. Vstopili smo v ptičji park, kjer smo se sprehodili med pticami, božali in hodili smo (tudi tu) med velikimi kopenskimi želvami. Odpeljali smo se še z džipi na safari, kjer smo videli zebre, nosoroge, antilope, nojeva jajca, želve…skratka super (družinski) izlet.

Mesto Flic en Flac je prijetno, a zelo turistično s številnimi trgovinami, butiki, turističnimi agencijami, restavracijami. Plaža je lepa, a tudi zelo obljudena. Tudi tu so imeli parkirane kombije s hitro hrano, kjer so ponujali sladoled, ananas (50R-1,20€/kos), nudle (120R-3€/porcijo), samoso, roti (45R-1€ /2kosa), kebab, jufko. Cene so bile, glede na ostale na otoku, nizke.

3. TAMARIN – OTOK ILE AUX BENITIERS

Tamarin je izhodiščno mesto za izlet z ladjicami za ogled delfinov. Kar preko spleta sva dva dni pred uzletom našla turistično agencijo in tam rezervirala vse potrebno (3500R-87€/2 osebi, Ronja brezplačno). Izhodiščna točka je bila javna plaža mesta, kjer so nas že čakale ladjice za plovbo. V ceno je bil vključen tudi zajtrk, ki so nam ga prav tako pripravili na plaži (kava, čaj, nekaj sadja, toasti…). Odpluli smo do predela, kjer smo čakali delfine. Celotna izkušnja je izgledala tako: Ko smo delfine našli (z nami je bilo še okoli 10 ladij), smo poskakali v vodo, z njimi nekaj minut plavali, se potapljali (na razdalji nekaj metrov, saj so bili zelo hitri) in ko so odplavali, smo splezali nazaj v čoln in se ponovno odpeljali v lov za njimi. To smo ponovili večkrat. Z Ronjo sva ostali na ladji in jih opazovali ter fotografirali, Don pa jih je v kamero lovil v morju. Za otroka (in odraslega) ki ne zna oz slabše plava, je vsa ta akcija prehitra, zato delfine veliko lažje in bolje opazuje na krovu. Sama sem si vse to malo drugače predstavljala, saj je bilo vse to malo preveč turistično in umetno. Tolažilo me je dejstvo, da bi si delfini v primeru, da jim vsa ta družba ne bi ustrezala, umaknili, saj so bili prosto v morju.

Po skoraj dveh urah, smo se odpravili nazaj na obalo, zamenjali čoln in se odpeljali na izlet na otok Ile aux Benitiers, kjer smo preživeli nekaj ur. Lahko smo se kopali (plaže niso nič posebnega), naredili so nam tudi kosilo, malo smo raziskovali otok. Otok je poln ljudi, turistov, trgovcev, ki so prodajajli spominke, školjke, obleke. Nekateri trgovci so se znašli in so naredili kar plavajočo trgovino ali bar na deskah, ki so jih premikali tja, kjer je bilo več turistov.

4. MAHEBOURG – FLAQO – BELLE MARE – BEL AIR

Tokrat je bilo na vrsti raziskovanje vzhodnega dela otoka. Kot prva točka je bilo 40 minut oddaljeno mesto Mahebourg. Vozili smo se mimo vasic, templjev, polj sladkornega trsa… Mesto Mahebourg je obmorsko mesto, ki ima vpliv francoske in nizozemske kolonije, ima tudi največjo laguno na otoku. V mestu smo se ustavili le za krajši postanek.

Nato smo se odpeljali do mesta Flaqo (40 minut vožnje), ki je znano po pisani nedeljski tržnici. Ker v času našega obiska ni bila nedelja, je bila na njej le peščica prodajalcev, zato seveda tistega pravega utripa ni bilo čutiti. Mesto je sicer prijetno, živo, s številnimi trgovinami.

Zadnja točka današnjega izleta je bila bela plaža mesta Belle mare, ob kateri je polno turističnih resortov. Plaža je znana po belem pesku in modrem morju (kar je raj za fotografiranje). Plaža je sicer zelo turistična, najem ležalnikov pa je nerazumno drag (2250R-56€/ležalnik na dan). Malo smo se nakopali, fotografirali, nato pa našli prijetno restavracijo, sredi gozdička ob morju, kjer smo za primerno ceno pojedli kosilo (špagete, solato, kalamare).

Ko smo se vračali proti apartmaju, smo se ustavili še v templju Bel air, ki stoji med trsjem in ki naj bi bil najlepši tempelj na otoku. Žal je bil v času našega obiska zaprt. Na splošno sem bila presenečena, da so bili templji večinoma zaprti in slabo obiskani (za razliko od Azije, ko so ves čas odprti in polni ljudi). Pojasnili so nam,  da je to zaradi varnosti, saj naj bi iz njih kradli.

5. EUREKA HOUSE – KRATER TROU AUX CERTO

Eureka house (300R-7,5€/osebo, Ronja brezplačno) – prijeten park s kolonialno hišo, v kateri je razstavljeno prvotno pohištvo, iz časov, ko so bili tu Nizozemci. Sobe so v pritličju, v krožni postavitvi. Vrt za hišo je velik, po stopnicah navzdol pa smo se sprehodili do reke, kjer sta dva manjša slapa.

Od tu smo se odpeljali še do starega kraterja Trou Aux Certo, v mestu Curepipe. Pomagali smo si z navigacijo, ki pa nas je kljub tehnologiji, večkrat peljala po napačni poti. Krater je sredi mesta, trenutno miruje, čeprav pravijo, da bi v naslednjih tisoč letih lahko ponovno izbruhnil. Sprehodili smo se okoli zapuščenega kraterja, ki je ves zaraščen z rastlinjem. Našli smo le eno razgledna točka, kjer je odstranjeno drevje in od koder je dokaj dobro videno središče kraterja.

PORT LUIS

Prvi del počitnic je bil že za nami, zato smo se sedaj premaknili na sever otoka. Na poti do našega naslednjega prenočišča, smo se ustavili še v glavnem mestu otoka. Avto smo parkirali v garažni hiši (50R-1,20€/uro) blizu muzeja Natural History muzej in parka Campany gardens.

Port Luis ima kar nekaj znamenitosti, muzejev, trgovin, parkov, tiste glavne stvari, ki so name naredile vtis, pa so opisane spodaj:

  • Natural History muzej je muzej, ki si ga morate ogledati. Vstop v muzej je prost (pobirajo le prostovoljne prispevke v škatli ob vhodu). Sobe imajo različne tematike in nam predstavijo biologijo otoka. Sprehodili smo se po zbirki ptičev, rib in morskih živali, žuželk, na koncu pa je soba posvečena izumrli ptici Dodo. Na ogled je razstavljena ptica v naravni velikosti, prikazana je bila zgodovina, značilnosti, ogledali smo si še film. Muzej nam je pustil tisti grenki priokus, kako smo ljudje res bitja, ki se ne ozirajo na druge ranljivjše vrste od svoje. Naša Ronja je bila tako razočarana in žalostna, da Doda več ni, da sva jo mogla potolažiti s tem, da se mogoče kakšen vseeno skriva v tistem zelenem in prostranem gozdu nacionalnega parka.
  • Poleg muzeja smo si ogledali še glavno tržnico, ki je bila zame nekaj najboljšega v mestu in ena od top stvari na potovanju. Vrvež, prodajalci, ki glasno prodajajo in prepričujejo kupce, eksotično sadje in zelenjava, ribe, meso, začimbe… Nepozabna izkušnja.
  • Sprehodili smo se še čez kitajsko četrt (kjer smo zelo poceni kupili spominke), se ustavili v znani mošeji Jummah Mosque in hindujskem templju, kjer smo opazovali ljudi pri molitvi.
  • Modernejši predel mesta se imenuje Caudan Waterfront. Tu je polno (dragih) trgovin in restavracij. Aktivnosti je mnogo – lahko se porišete s kano, se sprehodite pod pisanimi dežniki, greste v Casino, nakupujete. Smo si pa tu privoščili najcenejši prigrizek na otoku – roti za 15R-0,37€/kos.

BALACLAVA

Našo pot smo zaključili v resortu na severni strani otoka. Zakaj v resortu (tisti, ki me spremljate, veste, da mi to ni podobno)? Ker sva se odločila, da se na tem rajskem otoku sredi Indijskega ocena,  tudi poročiva. Več o najini poroki si lahko preberete tu.

Sva pa kljub vsem luksuzu, še vedno obdržala najin avtomobil, s katerim smo naredili še nekaj izletov po severu otoka:

  • Pamplemonses botanični vrt – Čudovit botanični vrt (200R-5€/osebo, Ronja brezplačno) blizu glavnega mesta, ki je znan po orjaških vodnih lilijah, katere so v naravi že ogrožena rastlinska vrsta. V preteklosti so jih trgali in iz listov delali čaj za zdravljenje astme in drugih težav z dihanjem. Tu na otoku pa veljajo za zaščitni znak botaničnega vrta. V času našega obiska jih je bilo le nekaj, saj ni bila sezona za njihovo rast. Vrt je čudovit, nudi prijetno senco in sprehod med mogočnimi palmami, po vrtu začimb in vrtu z eksotičnim sadjem. V parku je na ogled tudi nekaj živali, med njimi tudi (seveda) velike želve.
  • Grand Baie – Zelo turistično obmorsko mesto s trgovinami, restavracijami, bari. Je najbolj priljubljena turistična točka z dolgo plažo in z zelo živahnim nočnim življenjem. Mi smo tu našli prijetno trgovino s spominki, se najedli pice in se tudi nakopali (plaža nam ni bila preveč všeč, saj je bila za nas malo preturistična).
  • Akvarij v mestu Pointe-aux-Piments (300R-7,5€/osebo, Ronja brezplačno). Akvarij, ki name ni naredil pretiranega vtisa. Več sob, z različnimi vrstami rib. Imajo tudi večji bazen z morskimi psi, moreno in želvami.
  • Turistično mestece Cap Malheureux s turkizno modrim morjem in peščeno plažo, z ljubko rdečo cerkvico, ki je ena od glavnih znamenitosti. Iz obale je lep pogled na oddaljene otoke. Domačini so v času našega obiska prodajali pisane ribe, školjke, verižice. Zame eno izmed najlepših mest na otoku.
  • Balaclava public beach – mirna, ne vetrovna, prijetna plaža, ki je idealna za družine.
  • Mavricij ponuja tudi možnost potopa s podmornico Blue saffari. Izlet sva rezervirala že na začetku naše poti (280€ za vse tri), saj se prosta mesta zelo hitro polnijo. Zbrali smo se v pristanišču, kjer smo mogli izpolniti obrazec o osebnih podatkih in podpisati izjavo glede potopa, ki je bil seveda na lastno odgovornost. Dobili smo še natančna navodila, kako bo naš izlet potekal in se odpeljali s čolnom na odprto morje do večje ladje – flote, ki je imela poleg dve podmornici. V podmornico smo vstopili skozi ozek prehod po stopnicah. Prostora v njej je za deset oseb in ker smo vstopili prvi, smo si lahko izbrali prvi sedež, tik ob vozniku podmornice. Spustili smo se 35m globoko, voznik podmornice pa je ves čas izenačeval pritisk s posebnimi ventili. Najprej smo se spustili do potopljene ladje Star Hope, ki je bila potopljena z namenom, da bi služila kot koralni greben. Čudovito je bil spremljati pisane ribice, ki so plavale skozi ladijske odprtine. Ladja pa je tudi domovanje ostalim živalim, kot so morene, raki in hobotnice. Spustili smo se še nižje na morsko dno. Zagledali smo želvo, ki je bila ravno sredi malice. Ko se je najedla pa je, kot morska ptica, odplavala v modrino. Na koralnem grebenu so plavale različno velike in pisane ribice. Potop je trajal približno 45min in je bil res vreden obiska. Baje je to tudi edinstvena možnost potopa s podmornico v indijskem oceanu.

Za konec še nekaj podatkov:

  • Termin obiska: 20.9. – 6.10. 2019
  • Prevozili smo 910km, za bencin smo vse skupaj plačali približno 60€.
  • Najem avta: 360€
  • Apartma za 9 dni: 365€ (ostale dni smo prenočili v resortu, ki pa je bil vključen v ceno organizacije poroke).
  • Hrana (obrok): od 3€ na osebo (nudli na plaži za sabo) do 15€/osebo (burger v restavraciji), v povprečju pa okoli 10€ na osebo.

Mavricij je res idealen otok, saj ponuja nešteto možnosti za aktivno preživljanje časa. Mi ga bomo zagotovo še obiskali, če ne prej za 10 obletnico poroke:).

 

Oglejte si tudi prispevke