POLETNA SARDINIJA – NAŠA POT IN NASVETI

Čas obiska: 14.7. – 2.8. 2024

Sardinijo smo obiskali dvakrat, prvič leta 2022. Na dvotedensko potovanje smo odšli zadnji teden meseca marca in prvi teden aprila, pred začetkom velikonočnih praznikov, ko se je Sardinija počasi prebujala (tudi po pandemiji virusa covid). Takrat smo leteli iz Benetk v Olbio, tam najeli avtomobil in prevozili celoten krog po otoku. Na severu smo spali le na enem kraju in sicer v mestu Olbia in se od tam vozili po severnem delu otoka. Ta odločitev sicer ni bila najboljša, saj smo dnevno prevozili tudi dve in več ur v eno smer in seveda enako pot še nazaj. Dolga vožnje je bil glavni razlog, da smo določene znamenitosti in kraje zato izpuščali (in smo si jih tako ogledali pri drugem obisku). Po južni strani otoka smo se nekajkrat selili, kar je bilo veliko »prijaznejše«, saj smo delali krajše razdalje in smo tako več stvari videli. Gneče ni bilo, velikokrat smo bili na turističnih krajih sami, še vedno se je čutilo obdobje po pandemiji, saj so bile nekje še vedno v uporabi zaščitne maske. Vreme ni bilo le sončno, ampak tudi hladno, vetrovno, na trenutke tudi deževno in celo sneženo, v povprečju pa okoli 10-15 stopinj. Prednost našega potovanja izven turistične sezone je bila, da je bilo veliko znamenitosti brezplačnih, saj so bili uradi za prodajo vstopnic zaprti, poti pa so bile prosto prehodne. Prav tako so bila brezplačna vsa parkirišča (ki v sezoni okoli določenih plaž dosegajo ceno tudi 15€ in več na dan). Slaba stran našega obiska je bila ta, da je bilo veliko restavracij zaprtih, tako da kje sploh nismo mogli dobiti toplega obroka. Na našo srečo smo spali v apartmajih, tako da smo si hrano lahko sami skuhali.

Ker nam je bila Sardinija zelo všeč, smo se odločili, da jo obiščemo še v sezoni, da doživimo še njen poletni utrip, raziščemo podvodni svet in se skopamo v kristalno čisti vodi.

V nadaljevanju je opisana naša poletna pot, v katero so dodani obiskani kraji prvega obiska.

1.Prevoz

Potovali smo s svojim avtomobilom. Na trajekt smo se vkrcali v Livornu in po osmih urah pršli na otok. Cena za trajekt v obe smeri (s kabino v eno smer) je bila 330€ (cena kabine je bila promocijska, in sicer le 30€). Karte za trajekt smo kupili v maju, torej približno dva meseca prej.

2. Nastanitev

Poleti smo večinoma kampirali, v apartmaju smo spali le v dveh krajih (Olbia in Alghero). Kampi so večinoma zelo urejeni, z naravno senco, čistimi sanitarijami in tuši. V povprečju smo za 2x odrasla, sedem letnico in tri letnika plačali okoli 50€/noč. Imamo manjši šotor (za štiri osebe), ki se ga zelo hitro postavi in tudi pospravi, ima eno spalnico in predprostor. Elektrike nismo potrebovali, saj smo si hrano, ki mora biti na mrzlem, kupovali sproti. Električne naprave pa smo polnili kar v skupni kopalnici ali pa med vožnjo.

3. Trgovine

Po celotnem otoku so poleg manjših lokalnih trgovin, tudi večji trgovski centri kot so Conad, Interspar (ki je med dražjimi), Eurospin, tudi Lidl. Cene so po večini primerljive z našimi, določeni izdelki so celo cenejši kot pri nas (siri, paradižnik…).

4. Pot

SEVEROVZHODNA OBALA

OLBIA

Mesto, v katerega smo pripluli, je od nekdaj glavna vstopna točka na otok. Prijetno pristaniško mesto, s turističnim predelom trgovinic, barov in restavracij. Spali smo v sobi z lastno kopalnico in souporabo kuhinje, v bližini centra mesta. Ob pristanišču stojiveliko razgledno kolo (na katerega smo se povzpeli v prvem obiska otoka). V bližini kolesa je stal velik otroški vrtiljak, ki, po naših izkušnjah nima stalne lokacije, saj je bil prvič na enem od glavnih trgov v turističnem predelu, v času drugega obiska pa je bil postavljen ob pristanišču. Je čudovit, velik, dvonadstropen, še vedno najlepši in najbolj pravljičen, kar smo jih kdaj videli. V bližini mesta smo si ogledali:

Castello di Pedres – grad na hribu, prijetna pot, ne prestrma. Ker ni bilo sezone, smo si ga ogledali brezplačno. Pogled na čudovito zeleno pokrajino. Zraven parka še Tromba dei Giganti.
San Giovanni di Posada – manjša vasica na severnem delu otoka, obisk izven sezone, znana trdnjava ob plaži, daljša plaža, peščena.

Vožnja proti Cala Ganone,ustavili smo se še v mestu Orosei.

OROSEI

Živahno in lepo ohranjeno mestno središče, s trgovinami domače obrti, kamnitimi in urejenimi hišami. Na vrhu stopnic ob mestnem parku stoji cerkev Chiesa di San Giacomo Maggiore, nasproti pa malo »drugačna in posebna« cerkev Chiesa del Rosario.

Tomba di Giganti di s’ena E thomas – grobnica velikanov, parkirišče ob cesti, 10 minutni sprehod po poti do grobnic, ki so bile (marca) na zelenem travniku. Poleg so se pasle ovce. Poleti je tu zagotovo zelo vroče, saj ni veliko sence.
Nuoro je 45 minut oddaljeno od mesta Orosei, na granitni planoti pod goro Monte Ortobene. Mesto na hribu, ki sicer na nas ni naredilo pretiranega vtisa (res je, da smo ga obiskali pred sezono).

CALA GANONE

Prijetno obmorsko mesto, zelo turistično, z lepo plažo in zelo živim mestom, ki se zvečer še posebej razživi. Spali smo v prijetnem in senčnem kampu Camping Cala Gonone,ki je blizu mestnega središča, plaže, pristanišča. Kamp ima tudi večji bazen.

Akvarij Acquario di Cala Gonone – manjši akvarij, z večjim bazenom, kjer so na ogled želve, morski psi, skati… Poleg tega pa so na ogled tudi morena, meduze, hobotnice, pisane ribice. Akvarij obsega tudi manjše igrišče (na soncu) in ogrado s puščavsko lisico.
Izlet s turistično ladjo po plažah, ki so dostopne le iz morja. Možnosti celodnevnega izleta je več, od manjših čolnov (cene od 70€ dalje na osebo, ne glede na starost), ki poleg znane Cala Lune, omogočajo še ogled morske jame (in kopanje v njej) in malo manj obljudene plaže. Mi smo se zaradi visokih cen odločili za izlet z večjo ladjo (cena:60€/odraslega, 40€ za otroka 7 let, 3 letnik brezplačno in 2€/osebo za vstop na Cala Luno). Z ladjo so nas pripeljali do treh plaž, kjer so nas pustili uro ali dve. Prva plaža – Cala Mariolu je bila manjša, na njej in v vodi je bila gneča (na trenutke si mogel prav paziti kje plavaš). Morje je bilo čisto, ribice so plavala že v plitvini. Druga plaža – Cala Sisine je bila daljša in prijetnejša od prve. Ljudje so se malo porazgubili po plaži, zato ni bilo takšne gneče v vodi. Preden smo se ustavili na zadnji plaži, smo zavili še v notranjost ene od večjih jam ob obali, le za poskušino in (verjetno) boljši vtis na naš izlet. Postregli so nas tudi s prigrizkom (kos domačega kruha z odličnim sirom) in kozarcem vina. Zadnja pa je bila Cala Luna, najbolj opevana in znana plaža med vsemi. Plaža z jamami je svetovno znana, lahko bi rekli, da je kar simbol Sardinije. Dostop do plaže, kjer so jame, je malce zoprn, saj je speljana ožja pot med kamni in skalami, kjer ljudje po isti poti hodijo na plažo in iz nje. Zelo hitro je prišlo do »zamaška« in smo se morali kar malo preriniti, da smo uspešno prišli na eno oz. drugo stran. Najlažja pot je sicer, da do plaže kar plavate (je le nekaj metrov do tja), ampak smo se mi, glede na vso prtljago, ki smo jo imeli s seboj, odločili, da gre mož z otroki po vodi, sama pa po kopnem. Je trajalo kar nekaj časa, da sem prehodila teh nekaj metrov po najhujši vročini, a je bilo vredno, saj je bila ta plaža najlepša.

Pot proti jugu, do naslednjega kampa.

ZALIV CEA

Na poti do naslednjega prenočišča, smo se ustavili še na plaži v zalivu Cea. Parkirišče je bilo plačljivo (4€/dan), plačilo parkirnine pa smo vnovčili v »plažni« restavraciji (od zneska obroka so nam odšteli plačilo parkirnine). Na peščeni plaži je bila precejšnja gneča, voda je bila čista in lepe modre barve. Zaliv je znan po tem, da nedaleč stran od obale iz morja štrlita dve visoki skali, do katerih je možno tudi zaplavati.

NURAGG ARRUBIU ORROLI

Ustavili smo se še v Nuraggu Arrubiu Orroli (5€ na osebo), ki je zgrajen iz rdečega kamna (njegova posebnost). Stoji v notranjosti otoka, na približno treh hektarjih ozemlja, na robu planote nad dolino Flumendosa. Nurag smo si ogledali brez vodiča. V notranjosti je bila prijetna senca in hladneje, še posebej pa smo uživali, saj smo bili edini obiskovalci.

Kaj so nuragi?

Nuragi so služili kot bivališča in utrdbe, okoli njih pa je pogosto zrasla vas. Sestavljeni so iz enega (glavnega) stolpa narejenega iz velikih kamnitih blokov, kateremu so kasneje dodali še več stolpov in jih povezali z braniki – nastanek večjih kompleksov. Prebivalci nuragov so gradili tudi spominske grobnice Trombe dei Giganti (grobnice velikanov), v katere so pokopavali umrle. Vsaka grobnica je imela dolg, pokrit hodnik iz velikih kamnitih plošč. Po legendi, naj bi te grobnice zgradili velikani. Na otoku naj bi bilo okoli 800 nuragov. .

JUGOVZHODNA OBALA

MURAVERA, TORRE DE SALINAS

Naš naslednji kamp Villaggio Camping Torre Salinas, je bil blizu mesta Muravera, nedaleč stran od morja in slanega jezera (ki je bil v času našega obiska brez vode). Blizu kampa je plaža Spiaggia di Torre Salinas, ki pa nam zaradi rjave mivke in ne najbolj čiste plaže in morja, ni bila preveč všeč. Od tu smo raziskovali jugovzhodni del otoka.

Spiaggia di Porto Pirastu – manjša plaža, sicer nič posebnega, z nekaj morske trave, z revnim morskim svetu. Všeč nam je bila samo zato, ker na njej ni bilo nobene gneče, le peščica ljudi.
Spiaggia della Fortezza – manjši zaliv s pogledom na pristanišče, z ribicami, katere se že brez maske vidi v plitvini morja. Ne preveč obljudena plaža, z brezplačnim parkiriščem. Ob koncu plaže je stala trdnjava na hribu.
Spaggia di Santo Stefano – z brezplačnim parkiriščem, ki se hitro napolni. Iz parkirišča vodi pot, najprej asfaltirana, nato makadamska, v večji razpotegnjeni zaliv z čisto vodo. Na eni strani zaliva so bili luksuzni apartmaji, na drugi pa je zaliv obdajala trdnjava. Plaža je bila mivkasta in super za družine.
Villasimius je moderno mesto na hribu, s butičnimi trgovinami, kavarnami, hoteli, tudi turističnimi rezidencami. Je vodilno obmorsko letovišče na jugovzhodni obali. Glavni predel (trg) mesta ima fontano, park, cerkev in slaščičarno z zares odličnim sladoledom. V času našega obiska je bil v mestu praznik Marije zavetnice brodolomcev (praznik je vsako tretjo soboto v juliju). Domačini so bili oblečeni v narodne noše, ki so se razlikovale glede na to, iz katere pokrajine otoka so prihajale. Zbirali so se na glavnem trgu, v cerkvi na trgu je bila slovesna maša, nato pa je povorka nesla Marijin kip od cerkve do pristanišča.
Spiaggia di Campulongu – daljša plaža, mivkasta, v času našega obiska, izven sezone, je plaža samevala, v sezoni pa je zelo obiskana.
Spiaggia di Porto Giunco – Plaža ob jezeru Nottera,, daljša plaža, zelo vetrovna, voda je bila čudovite modre barve. Poleti je ta plaža zelo obljudena, prav tako sosednje plaže, vse pa imajo plačljivo parkirišče.

JUGOZAHODNA OBALA

Odpeljali smo se proti zahodni strani otoka. Mesta omenjena v nadaljevanju, smo obiskali ob prvem obisku otoka, nekaj več o nekaterih lahko preberete v članku Pomladna Sardinija.

Cagliari – glavno mesto, pomembno pristanišče, s treh strani ga obdajajo morje in močvirja, zato se je razširil le proti severu. Na sprehodu skozi mesto, smo si ogledali rimski amfiteater, stolnico Santa Maria (pod oltarjem so grobnice savojskih princev), botanični vrt, ki je dokaj velik in nam je predstavljal pobeg iz mestnega vrveža. Iz velike ploščadi Bastión de Saint Remy je bil čudovit razgled na ulico in pristanišče. (več v Pomladna Sardinija)
Vzpon na hrib, kjer stojijo ruševine gradu Castello di Acquafredda (več v Pomladna Sardinija)
Chia zaliv je priljubljena turistična točka. Ogledali smo si ga v prvem obisku, ko je zaliv sameval (in je bil poln mulja in morske trave), v poletnem času pa je zaliv poln ljudi, saj je tu turkizna modra barva morja.
Pula, izkopanine Nora, starodavno mesto, za katerega pravijo, da je bilo zgrajeno na konici zemlje, ki štrli iz morja. V preteklosti je več napadov na mesto in pomanjkanje rodovitne zemlje, prebivalce mesta prisililo, da so ga zapustili. V parku smo poleg bivanjskih hiš videli tudi gledališče, terme, vidne so bile tlakovane ulice in kanalizacija. Park smo si ogledali v prvem obisku Sardinije, poleti zna biti večja gneča in vroče, tako da priporočam ogled zjutraj ali pozno popoldne.

Tokrat smo se ustavili v največji nuraški utrdbi na Sardiniji, Su Nuraxi di Barumini (15€ odrasla, 10€ – 7 letni otrok) iz srednje bronaste dobe. Utrdba je bila zgrajena na pobočju, s čudovitim razgledom na okoliške ravnice. Ogled je bil možen le z lokalnim vodnikom ob določenih urah (na vsake pol ure). Začetna skupina se je razdelila na italijansko in angleško govorečo. Nurag Su Nuraxi di Barumini je bil prekrit z zemljo, odkril ga je »oče nurgov« Giovanni Lilliu, poleg njega pa bila odkopana še lepo ohranjena vasica. Celoten kompleks je lepo ohranjen, v notranjost nuraga vodijo še prvotne stopnice, ki so ne nekaterih mestih že rekonstruirane. Na nekaterih predelih so bile stopnice zelo strme, tudi rovi so bili na trenutke kar ozki. V sredini nuraga je bilo več sob, z različnimi funkcijami (npr. v eni je bila voda za verske obrede), stal je tudi vodnjak. Z vstopnico smo imeli možnost ogleda še razstave nedaleč stran od nuraga, kjer smo se izobrazili še o prej omenjenem arheologu in ogled muzeja, oddaljenega nekaj minut vožnje, kjer so shranjene stvari, ki so jih našli v vasici. Tu je tudi nurag, na katerem je zrasla hiša (ljudje so v preteklosti nurage porabili kot temelj in potem nanj gradili stanovanjsko hišo.

V bližini je tudi Parco Sardegna in Miniatura, park v kaaterem je predel miniatur – glavnih znamenitosti v Sardiniji (kjer se hitro utrne ideja, kaj je še potrebno videti). V karto je vključena tudi vožnja z vlakom po parku in vožnja s čolnom. Ob določenih urah je voden ogled astronomskega muzeja, planetarija ter tropske hiše, kjer smo se dotaknili določenih vrst živali (kot so paličnjaki, kameleon in bradata agama). Nam je bil park, sploh tisti predel, kjer so razstavljeni dinozavri, tako zelo všeč, da smo ga obiskali še drugič, tudi v poletnem obisku (več v Pomladna Sardinija).

ORISTANO

Odpeljali smo se do naslednjega kampa, v bližini Oristana (med Oristanom in Arboreo), ki je imel za nas malo nenavadna pravila – med 13. in 16. uro se je kamp zaprl in vanj, razen peš, nisi mogel vstopati. Avtomobil smo sicer morali pustit zunaj kampa oz. ga proti plačilu parkirati na skupno parkirišče več sto metrov stran od kamping prostora (vsepovsod drugje smo avto lahko imeli zraven šotora na parceli). Kamp je bil lociran ob obali, z bazenom (za plavanje je bila nujna plavalna kapa, katero smo kupil v trgovini v kampu). Poleg kampa je bilo večje jezero, kjer so bili, tudi v času našega obiska, flamingi. Veliko smo jih sicer videli skoraj v vseh sladkovodnih jezerih po celotni Sardiniji marca, poleti pa smo jih videli le tu.

Locirani na tej lokaciji, smo si ogledali še:

Tudi Sardinija ima sipine, sipine na plaži. Pot do plaže je bila posebno doživetje, saj smo se peljali skozi zapuščeno vasico Ingurtosu – Villagio Minerario di Ingurtosu, kjer je nekoč živelo več tisoč rudarjev, mesto z uradi, cerkvijo, bolnico… Kopali so rudo (svinec in cink), ko je le-te zmanjkalo, so se ljudje izselili. Cink in svinec so z vlakom prevažali do morja, od tam pa so ju natovorili na ladje. Hiše so sedaj zapuščene, na njih in na vrtovih raste bujno rastlinje. Na koncu vasi stoji velika impozantna stavba – zapuščen rudnik iz leta 1900 (Laveria Brassely). Pot je bila nekaj časa asfaltirana, nato makadamska. Za obisk sipin (Spiaggia di Piscinas) smo kot bi načrtovali, izbrali vetroven, ne tako zelo vroč, oblačen dan. Avto smo parkirali na parkirišču pred plažo (5€ za cel dan). Plaža nas je očarala z visokimi valovi, ki so se penili, ko so butali v obalo, vetrom in modro barvo morja. Zraven plaže so sipine, na katere smo se tudi povzpeli. Pokrajino ves čas spreminja mistral, severni hladni veter, ki piha iz Francije, tako da se sipine ves čas malo « premikajo«, včasih zrasejo tudi do 50m visoko.
Mesto Terrabbla z večjo cerkvijo in prijetno kavarno ob tem glavnem trgu.
Oristano – največje mesto zahodne Sardinije. Prijetno, z uličicami, kavarnicami, trgovinami, restavracijami (več v Pomladna Sardinija).
Sacred Well of Santa Cristina – ena izmed glavnih znamenitosti, poleti po večini velika gneča, mi smo si znamenitost ogledali izven sezone, ko smo bili na ogledu sami (več v Pomladna Sardinija).
Tharros – ustanovljeno mesto, ki je nudilo varen pristan Feničanskim ladjam. Razvil se je v bogato pristanišče, iz obeh strani ga obdaja morje, zato je eden izmed najbolj zanimivih antičnih krajev v Sredozemlju (več v Pomladna Sardinija).
Capo San Marco – lepa plaža, smo jo obiskali v prvem obisk, ko je močneje pihalo in so bili zato večji valovi. Je v bližini Tharrosa.
Is arutas – čudovita daljša obala, z lepimi kamenčki. Obiskali smo jo izven sezone. V sezoni zna biti tu precejšnja gneča, je pa zagotovo vredna obiska.
Temple de Antas – tempelj naj bi bil sveti nuraški kraj. Prevzeli so ga Kartažani, tempelj so okrasili z egipčanskimi in jonskimi simboli, nato so ga prezidali Rimljani. Ohranilo se je le šest srebrov, vendar ga je vredno pogledati, saj stoji v naravi in je do njega krajša pot po parku (več v Pomladna Sardinija).
Bosa leži na desni strani reke temo, edine plovne rekel na Sardiniji. Mesto s pastelno obarvanimi hišami na griču, nad mestom stoji grad Casteloo dei Malaspina. Čudovito mesto, vredno ogleda (več v Pomladna Sardinija).
Nurage Losa – lepo ohranjen. Ima tri dele, nurag obdaja branik z majhnimi stolpi. S terase stolpa je lep razgled na gorovje (več v Pomladna Sardinija).
Spiaggia di Arabossa – plaža blizu industrijskega dela, nič kaj posebnega, ne najbolj čista. Obiskali smo jo izven sezone, ko so domačini tam lovili ribe.
Porto Pino – mesta na jugu otoka, obisk izven sezone. Manjše mesto, z mivkato plažo in sivimi sipinami. V okolici je več sladkovodnih zalivov, kjer smo izven sezone videli zelo veliko flamingov in ostalih ptic.

SEVEROZAHODNA OBALA

ALGHERO

V 12. stoletju je plemiška družina Doria iz Genove ustanovila dve utrdbi na Sardiniji – Castelsardo in Alghero. Zaradi obilice alg ob obali so slednje mesto najprej poimenovali Alquerim. Padel je v roke Aragoncev in je do danes najbolj špansko mesto na otoku, imena ulic so še dane s v katalonščini.

Alghero je mesto, ki je na nas naredil vtis že ob prvem obisku. Mesto z obzidjem, na katerih so topovi, je sedaj v poletnem vzdušju, še posebej zaživelo. Mesto je obdano z visokim obzidjem, z stolpi, topovi. Pisane uličice, trgovine, izdelki iz koral, plute, restavracije, ulični pevci, z obzidja pogled na pristanišče, na veliko razgledno kolo in na živ lunapark ob glavni ulici, ki vodi do obzidja. Ob glavni ulici, ki vodi v stari center mesta, je dolga plaža, polna ljudi, ki uživajo v barih, igranju odbojke, sončenju, kartanju.

Capo Caccia – rt se nagiba nad morje, na koncu stoji svetilnik, pod njim pa jama. Otok je pol rastlinstva in živalstva, najdemo tudi redkejše vrste kot so sokoli selci, divji golobi. Na koncu rta je znana Neptunova jama.
Neptunovo jamo (14€ odrasla, 10€ otrok) smo letos obiskali že tretjič, dvakrat neuspešno, saj je bila jama dvakrat, v prvem obisku Sardinije, zaprta zaradi previsoke gladine vode. Vstop v jamo je dobro rezervirati že preko spleta, saj karto kupijo najprej lahko le tisti, ki so obisk rezervirali, nato, če ostane še kaj prostora pa tisti brez rezervacije. Brez rezervacije je možnost vstopa le do desete ure, nato pa je vstop možen le z rezervacijo. Do jame vodi 656 strmih stopnic, do jame pa plujejo tudi ladje iz Alghera. Neptunova jama je ena najbolj slikovitejših na Sardiniji. Jamski sistem je dolg 2500m, ogled pa pokrije le 200m jamskega sistema. Čudovita izkušnja, priporočam ogled.
Necropoli di Anghelu Ruju (5€/odraslo osebo). Kamnite velike grobnice (domus de janas), največje prednuragske na otoku. Večje območje, brez sence.
Sassari – je drugo najpomembnejše mesto s trgovskega, političnega in kulturnega vidika. Sprehodili smo se do katedrale Cattedrale di San Nicola (3€ odrasli, otroci do 6 let brezplačno), ki je posvečena sv. Nikoli. Mesto sicer prijetno za sprehod, mi smo se sprehodili po mestnem parku, šli na kavo in sladoled.
Roccia dell’Elefante, skala ob cesti. Ta ogromen kot temnega trahita je v obliki slona z dvignjenim trobcem sčasoma naredil veter. Nekdaj so tu pokopavali umrle, ob vznožju so še danes vidne grobnice. Znana fotografska točka.
Porto Torres – je glavno pristanišče sardinskega severa. Od tu smo se odpeljali na otok Asinara. Mesto ima ob obali velik del industrije, ki so uničile tamkajšnje zelo lepe plaže.
Spiaggia La Pelosa – z razlogom najlepša plaža Sardinije. Bela mivka in modra, turkizna voda, ki je dlje čaasa plitka. Zaliv, s pogledom na Asinaro. Na njej je bilo izven sezone le nekaj ljudi, saj je zelo pihalo. Poleti smo se je raje izognili, zaradi velike gneče in enega izmed najdražjih in najbolj zasedenih parkirišč.
Asinara – otok, na katerega smo se odpeljali iz Porta Torres. Karto smo kupili preko spleta, (69€/odrasla oseba), trajekt je vozil 1 uro in 15min. Na otoku je možnost izposoje kolesa, avta, golf avtomobila, vozi tudi turistični vlakec in avtobus. Na tem kamnitem otoku je nekoč stal najstrožje varovan zapor Fornelli. Otok je dolg 18km, širok 7km in za ogled celega otoka potrebuješ kolo ali avto (slednji je v vročem poletju boljša izbira). Mi smo šli peš do zavetišča za želve (6€/odraslo osebo). Prostovoljci biologi so nam razložili, zakaj so morske želve ogrožene, nekaj, poškodovanih, smo videli tudi v manjših bazenih. Nato smo šli peš do plaže Spiaggia della laguna di La Reale – nič kaj posebnega, nekaj morske trave, plitka voda. Morje okoli otoka je čisto, prometa po otoku skoraj ni, zato je otok zatočišče za divje živali (divje svinje, mufloni, tudi različni plazilci). Tu je doma tudi redka vrsta albino osla, po katerem je otok najverjetneje dobil ime (asino-osel) – so povsod, največ pa v sencah dreves, skriti pred vročim poletnim soncem.
Castelsardo – mesto, ki gnezdi na ognjeniškem rtu. Nad mestom se dviga grad (Castello), ulice prijetne, ozke, s prodajalnami, kavarnicami. Lep razgled na obalo.
Capo testa – lepa pokrajina, kamnita, z večjimi kamni, ogledali le izven sezone.
Spiaggia Le Saline – dolga, zelo lepa plaža, bel pesek, modra voda, plitka na začetku. Gneča na plaži, ampak ker je tako dolga, najdeš prostor. Brezplačno parkirišče. Nam je bila plaža zelo všeč.

LA MADALENA

La Madalena – arhipelag sestavlja sedem otokov, za vse otoke je značilna razgibana pokrajina nazobčanih skal, razjedenih od vetra in morja, v preteklosti so bili vojaška baza.

Na otok La Madalena smo se odpeljali iz mesta Palau, ki je zelo živo mesto s pristaniščem (ladje za dneve izlete okoli otočja La Madalena in večji trajekti, ki vozijo na otok La Madalena). Mesto je sicer zelo turistično, prijetno, s trgovinami, restavracijami, bari. Trajekt na La Madaleno vozi vsakih 20min (toilko tudi traja vožnja do otoka), karto smo kupili preko spleta (najlažji in najhitrejši način). Spali smo pet noči v kampu La Madalena (48€ na noč). Zelo priporočam ta kamp, saj ima kar nekaj sence in zelo čiste tuše, sanitarije. V kopalnici je bil prižgan tudi radio. Nam je bil ta kamp najbolj všeč od vseh, ki smo jih obiskali. Tudi komplicirali niso nič, možnost je tudi brezplačne uporabe pralnega stroja. Kamp je v sredini otoka in nima svoje plaže (kar ni težava, saj smo imeli svoj avto).

Otok La Madalena in sosednji otok Caprera (povezana z mostom), ponujata veliko bolj ali manj obljudenih plaž, nekaj, katere smo obiskali mi, je opisanih v nadaljevanju.

Mesto La Madalena – prijetno, živo, restavracije, bari, trgovine. Zelo dobre pice na kg- Pizzeria Mafalda.
Spiaggia di Cala Spalmatore – plaža z manjšim obalnim delom, rjava mivka, čista voda, možnost najema ležalnikov. Parkirišče ob cesti, brezplačno. Globlja voda, lep povodni svet, skale, kamni, na koncu zaliva parkirane velike jahte.
Spiaggia di Ricciolina – manjša plaža, bolj namenjena sosednjim apartmajem, smo jo našli po naključju. Je bila bolj umazana od prejšnje, nekaj morskega sveta, z zelo toplo vodo. Plaža v zalivu.
Otok Caprera – zelo lepe plaže, manjši zalivi, na nekaterih smo bili sami, lep morski svet, tudi obala zanimiva, saj so bili kamni, rakovice, školjke.
Carlotto – Zalivček, s parkiranim čolnom, s skalami ob strani. Miren, ne vetroven. Brez gneče. Čista voda, zaliv umaknjen, na koncu zaliva pa skale, plavali ob obali, bolj valovito, vetrovno. Malo naprej, peš po poti mimo parkirišča, je še ena od lepših plaž, a nam ni bila všeč, saj je bila tam velika gneča, bile so parkirane tudi jadrnice, čolni.
Spiaggia Monti d’à Rena – plaža ob sipinah, ki so zaščitene z ograjo. Večja plaža, ljudje se malo porazgubijo. Prijeten zaliv, čisto, bogat morski svet – pisane ribe, živi listi, skat.
Spiaggia di Punta Marginetto – težje dostopna plaža, namenjena večinoma ljudem, ki so nastanjeni v bližnjih apartmajih. Parkirali smo ob cesti in šli nato peš do zaliva z drobnimi kamenčki. Zelo lepa, mirna plaža, z bogatim morskim delom. Videli školjke, ježke, ribe tudi moreno.

Naš zadnji kamp Villaggio Camping Golfo di Arzachena, nam je bil tudi všeč. Velike parcele (katero smo lahko izbrali sami), senčne parcele, kamp je imel tudi večji bazen (saj ni bil poleg morja). Minus kampa je bila le stara in ne najbolj čista kopalnica.

Tromba dei Giganti di li Loghi. Ob nakupu karte smo imeli možnost kupiti karte za več znamenitosti na tem področju (cenejše vstopnine), od muzeja, grobnic do nuragov. Mi smo se odločili, da si pogledamo le grobnice in muzej v mestu, saj smo ostale znamenitosti videli že drugje. Grobnice so bile lepo ohranjene, prijeten in kratek sprehod okoli njih.
Porto Cervo – medeno mesto z medenimi jahtami. Je srce Costa Smeralde in raj za bogataše. Ob obrežji so na eni strani prodajalne modnih oblikovalcev in bari, restavracije, na drugi pa luksuzne jahte. Cene so bile visoke, tudi utrip mesta, ki je narejen izključno za bogate, nam ni bil všeč, počutili smo se, da sploh ne spadamo sem.
Cannigione – manjše obmorsko mesto. Zelo prijetno mesto, tako podnevi kot zvečer, ko so zaprli glavno ulico in nanjo postavili štante.
Liscia Rene – plaža skrita med hišami, apartmaji, prijetna plaža, z mivko.
Capo d Orso (medvedov rt) – Zelo prijeten park, povzpeli smo se na hrib, do medvedje skale od koder je čudovit pogled na morje, na arhipelag otokov. Mi smo ga obiskali izven sezone, ko je bil obisk brezplačen. Sicer pa zna biti poleti vrče, zato priporočam ogled zjutraj oz. pozno popoldne.
Santissima Trinita di saccargia (več v Pomladna Sardinija).

5. In še nekaj nasvetov za konec:

Dobro je, da že pred prihodom preverite pravila kampa, saj je v določenih kampih siesta (večinoma med 13. in 16.uro) in ni možen vstop v kamp ali pa je recepcija zaprta. Nekateri kampi odpirajo vrata šele ob 8h zjutraj (prej ni možno zapustiti kampa). Tudi vrata se različno zapirajo (mi smo imeli težavo, ker so se zaprla že ob 21. uri in od takrat naprej greš lahko v kamp le peš). V določenih kampih avta ne moreš imeti na parceli.
Parkirišča po večini plačljiva me 8h in 13h in nato od 16h do 20h.
Plaže se v sezoni, sploh tiste lepše in bolj znane, zelo hitro napolnijo, zato je priporočljivo, da jih obiščete pred pol 10 uro, saj je kasneje težje dobiti (dober) prostor, sploh če želite ves dan preživeti na eni plaži. Mi smo šli ponavadi na eno plažo zjutraj in nato popoldne na drugo (popoldne so se mesta tudi že sprostila).

Sardinija je čudovita v vsakem letnem času, saj ima vsako obdobje svoj utrip. Poleti je zares večja gneča, ampak ima tudi to svoj čar. Toplo čisto morje in igranje z mivko, odličen sladoled, kavarnice, raziskovanje podvodnega sveta… Sardinija, mogoče te pa spet obiščemo…:)

Olbia
Acquario di Cala Gonone
Akvarij Acquario di Cala Gonone
Cala Gonone
Cala Mariolu
Cala Mariolu
Cala Sisine
Morske jame
Modrina
Pot na Cala Luno
Cala Luna
Ceste po otoku so lepo urejene
Zaliv Cea
Notranjost otoka je gorata
Nuragg Arrubiu Orroli
Nuragg Arrubiu Orroli
Spiaggia di Torre Salinas
Spiaggia di Porto Pirastu
Spiaggia della Fortezza
Spaggia di Santo Stefano
Spaggia di Santo Stefano
Villasimius
Villasimius
Villasimius
Vroče poletje
Su Nuraxi di Barumini
Su Nuraxi di Barumini
Su Nuraxi di Barumini - muzej
V mestih smo večkrat videli stavbe z umetniškimi grafiti.
Parco Sardegna in Miniatura
Parco Sardegna in Miniatura
Ingurtosu – Villagio Minerario di Ingurtosu
Zapuščen rudnik Laveria Brassely
Spiaggia di Piscinas
Spiaggia di Piscinas
Spiaggia di Piscinas
Pogled iz kampa na jezero s flamingi
Neptunova jama
Neptunova jama
Neptunova jama
Necropoli di Anghelu Ruju
Necropoli di Anghelu Ruju
Sassari
Roccia dell'Elefante
Nekatere plaže so zelo vetrovne
Alghero
Trajekt na Asinari
Asinara - albino osli
Asinara - osli v vročem poletju iščejo senco
Asinara - zavetišče za želve
Asinara - Spiaggia della laguna di La Reale
Asinara - Spiaggia della laguna di La Reale
Pogled na La Madaleno
Naš naljubši kamp - La Madalena
La Madalena ponuja veliko bolj ai manj obiskanih zalivov za kopanje
Most, ki povezuje La Madaleno in Caprero.
Carlotto
Mesto La Madalena
Nekatere manjše, bolj turistične plaže, so do desete ure že čisto zasedene.
Spiaggia di Punta Marginetto
Spiaggia di Punta Marginetto
Pri nekaterih najbolj znanih plažah je nastal prometni zamašek, saj so avtomobili parkiani na obeh straneh.
Tromba dei Giganti di li Loghi
Porto Cervo - promenada
Porto Cervo - luksuzne jahte
Cannigione